Aleks Jakulin: “Največji problem je, da smo brez proticovid strategije”

Aleks Jakulin iz Sežane je človek številk. Po izobrazbi je računalničar, raziskoval je v statistiki, preden je stopil na podjetniško pot, pa je predaval na prestižni newyorški univerzi Columbia. Danes je v domači Sežani, kamor se je pred letom dni vrnil iz New Yorka, kjer je živel dotlej. Podjetje tam ima še vedno, velik del minulega leta pa je posvetil sodelovanju pri Covid-19 Sledilniku.

SEŽANA > “Že zelo zgodaj se je ustvarila skupina ljudi, ki smo se zavedali nevarnosti, ki jo covid predstavlja,” se spominja začetkov pred približno letom dni. Sam je analiziral podatke, Luka Renko je zbiral podatke in jih organiziral, Miha Kadunc je prispeval analize in poskrbel za boljšo organizacijo ... “Našli smo se torej tisti, ki nas je zadeva skrbela. Po zaslugi dinamike na začetku je stvar dobila obliko, pritegnili smo tudi oblikovalce, analitike, ki podatke vizualizirajo, jih predstavijo na način, ki je razumljiv vsakomur. Sčasoma se nas je nekaj, ki smo bili zraven na začetku, od projekta odmaknilo, ker nismo več zmogli skrbi za siceršnje delo in hkrati volontirati pri Sledilniku. V zadnjem času je k projektu pristopilo precej ljudi iz sistema, kar pa ni nujno dobro, saj to zmanjšuje potencial Sledilnika kot kritika.”

Zakaj?

“Lahko ocenimo, da imamo okuženih z angleško različico večkrat toliko, kot kažejo aktualni podatki. Ti ljudje mogoče niti ne vedo, da imajo covid, nikakor pa ne vedo, da imajo angleški sev.”

“NIJZ je primarno odgovoren za podatke, Sledilnik pa je državljanska pobuda, ki je naredila tisto, česar NIJZ ni, kljub velikemu proračunu in okrog 700 zaposlenim. Vrh tega so na NIJZ Sledilnik ves čas gledali nekako zviška, češ, to bomo sami naredili. To je na Sledilniku ustvarilo neke vrste stockholmski sindrom, kjer Sledilnik kot talec želi dobro NIJZ kot ugrabitelju. To ni dobro, tudi metodološko vidim v tem težavo. Ob vdoru angleške različice koronavirusa denimo NIJZ niti ne razločuje med 'starimi' in 'novimi' okužbami in jih ne poskuša izslediti. Zaradi tega se nam utegne čez mesec dni v Sloveniji zgoditi epidemiološka katastrofa. Težava je, da katastrofe tukaj najprej ne vidiš, potem pa je prepozno. Če se to zgodi, bo to že tretjič, da je NIJZ izgubil nadzor nad razmerami.”

Koliko je bil oziroma je Sledilnik slišan in poslušan?

“Pri sledenju smo vedno razpeti med skrb za skupnost in za posameznika in njegovo zasebnost. Pri nas smo zelo na strani zaščite zasebnosti, tudi za ceno kakovosti podatkov.”

“V začetku je bila komunikacija z vsemi ključnimi akterji zelo dobra. V prvem valu smo delali simulacije in modeli ter pomagali kalibrirati odziv. Čez poletje je nastal poskus, da bi postavili od Sledilnika ločeno institucijo, ki bi skrbela za podatkovno podprto odzivanje na pandemijo, vendar se je zadeva kasneje ustavila zaradi različnih interesov.”

Učinkovito sledenje gre tudi na račun zasebnosti

Je projekt Sledilnik, ki je nastal na osnovi prostovoljstva in počne nekaj, kar bi po neki logiki stvari morala početi država, v primerljivih državah nekaj običajnega ali vendarle ne?

“Ker je bil slovenski odziv v prvem valu zelo učinkovit, je tudi razmeroma malo ljudi videlo ali doživelo covid v vsej njegovi resnosti, zato so kasneje glasovi dvoma lažje dobili podporo.”

“Zelo različno, ponekod je zbiranje podatkov delo uradnih institucij, drugje gre za projekte civilne družbe. Zanimiv je primer Floride, kjer so podatkom sledili institucionalno, ko pa oblastem številke niso bile všeč, so stvar zaprli. Nadaljevali so prostovoljci, ki so podatke zbirali v prostem času in za to priskrbeli tudi denar, a ker politiki to še vedno ni bilo všeč, je na koncu to analitičarko aretirala in ji zaplenila opremo. Poznamo primere, kjer podatkom sledijo v okviru uradnih institucij in je to urejeno zgledno, denimo v Izraelu in na Češkem. Zelo dober in enostaven, pregleden, sistem imajo na Tajvanu, kjer so na voljo celo podatki o tem, v katerih stavbah so okuženi, za vse vemo starost in spol. Je pa treba upoštevati, da smo pri teh stvareh vedno razpeti med skrb za skupnost in za posameznika in njegovo zasebnost. Pri nas smo zelo na strani zaščite zasebnosti, tudi za ceno kakovosti podatkov. Tajvan, na drugi strani, je drugačen primer, tam imajo zelo kakovostne podatke, ki pa gredo tudi na račun posameznikove zasebnosti. Ampak pri nas za zasebnost umirajo nedolžni ljudje, saj ščiti brezbrižneže, ki širijo virus.”

Lahko ta razkorak pojasnimo s kulturo v posameznih okoljih in z različnim odnosom do zasebnosti in njenega varovanja?

“Do nekatere mere gotovo. Nekatera okolja, denimo s severa Evrope, so bolj individualistična, druga pa bolj kolektivistična, denimo Kitajska. V kolektivistični kulturi je javno dobro primarni interes in posameznik se mu podredi. Slovenija se tu išče. Zgodovinsko gledano prihajamo iz razmeroma visoko kolektivistične družbe, ki smo jo v zadnjih desetletjih križali z individualistično, dobili pa smo nekaj, kar ima najslabše lastnosti obeh: rešitve pričakujemo od države, sami pa se ji pri tem upiramo.” (nasmeh)

Če bi me kdo pred letom in pol vprašal, kateri izobrazbeni in strokovni profil je kvalificiran za tolmačenje širjenja morebitne pandemije, bi bil odgovor zelo jasen: infektologi, virologi, mikrobiologi in podobno. Kot spremljamo zdaj, ste tik ob njih matematiki, fiziki, statistiki, računalničarji in podobni profili, ki pa z medicino neposredno nimate veliko.

“Matematiki, fiziki, tudi računalničarji, delamo z velikim številom različnih problemov. Vajeni smo, da poiščemo rešitev in gremo naprej na naslednjega. Nek nov pojav pogledamo s svežim pogledom in se opiramo na tisto, kar je znano. Če si infektolog, veš, da je večina virusov, ki vsakoletno pobija ljudi, ena od različic gripe. Na podlagi znanja, ki ga imaš, veš, da smo gripo sposobni obvladati. Če imamo torej nekoga, ki je vajen gripo spremljati vsako leto, je zanj tudi covid ena od variant te bolezni in jo tako tudi obravnava. Odziv Evrope in ZDA je bil zato odziv na gripo. Ko pa smo šli gledati podatke iz Vuhana in smo ugotavljali, s kakšno dinamiko se bolezen širi, je bilo zelo hitro jasno, da ti vzorci niso podobni gripi, pač pa prej sarsu. Marca smo že vedeli, da sars pušča resne posledice in smo začeli na to opozarjati.”

Kakšno vlogo ima pri tem ustroj institucij, ki skrbijo za odziv na določen problem?

“Vemo, da večja kot je žival, počasnejši je njen srčni utrip. Enako je pri institucijah: majhne so precej bolj okretne, odzivne. Institucionalni mastodonti imajo zelo veliko težo, so neokretni, hkrati pa se jih zelo posluša in je njihovo mnenje zelo pomembno. Direktor WHO je šel v začetku epidemije na Kitajsko, si ogledal razmere in se odločil narediti takorekoč nič. Na račun te odločitve pa so se okužbe začele zelo hitro širiti po celem svetu. V naslednjih korakih je evropski ECDC na Švedskem presodil, da bi bilo zapiranje meja 'neevropsko', meje so ostale odprte in okužba se je razširila po vsej Evropi. Ko so pri nas začele goreti vse rdeče luči in je nova vlada ob nastopu 'povozila' mnenje NIJZ in ukrepala odločneje od siceršnjega evropskega 'standarda', smo bili v prvem valu zelo uspešni. Ker je bil odziv v prvem valu zelo učinkovit, je tudi razmeroma malo ljudi videlo ali doživelo covid v vsej njegovi resnosti, zato so kasneje glasovi dvoma lažje dobili podporo.”

Vtis je, da smo brez resne strategije

Številke se umirjajo res zelo počasi, ves čas se gibljemo nekje na ravni 1500 novih okužb in 20 preminulih na dan. Številke poznate, znate jih brati, vidite tudi, kakšne ukrepe sprejemamo. Omenili ste, da nas čakajo temno časi.

“Občutek imam, da je v zadnjih nekaj dneh spoštovanje ukrepov v javnosti padlo. Hkrati se je trend obrnil, širjenje okužbe se je pospešilo. Res je, da imamo zdaj hitre teste in da je manjši del prebivalstva že cepljen, hkrati pa sta obnašanje in prisotnost angleške različice kot dejavnika vpliva tako močna, da verjetno tudi hitri testi ne bodo pomagali ustaviti rasti, cepiva pa je še vedno relativno malo. Osnovno vprašanje je, kaj je naša strategija. In videti je, da je še vedno podobna tisti pri gripi: obvladovanje epidemije, da zdravstveni sistem ne poklekne. Naša strategija ni uničenje virusa. Imamo države, ki so se odločile za obvladovanje, kot mi, nekatere so se odločile kot Švedska, ki je stavila na množično prekuževanje, skupina držav, kot na primer Avstralija, Kitajska, Tajvan ali Nova Zelandija, pa so se odločile virus uničiti. Ker si želimo virus obvladovati, se število okužb ves čas giblje na neki bolj ali manj nespremenjeni ravni. Ko se nakaže trend upadanja, hitro začnemo odpirati življenje, potem doživimo porast in tako hodimo v začaranem krogu in smo vedno bolj izčrpani. To je za ljudi in njihovo mentalno stanje veliko breme. Pomislite, koliko časa smo potrebovali za vrnitev v normalno življenje v prvem valu?”

Dva meseca, morda dva in pol.

“Res je. Kaj pa zdaj?”

Mineva četrti mesec.

“Tako je. In če smo zelo dosledni, uničenje virusa traja pet tednov. Če pa nismo, traja tri mesece.”

Vlada preveč upošteva javno mnenje

Ena ključnih razlik med prvim in drugim valom je torej doslednost pri upoštevanju ukrepov. Pogosto nam povedo, da smo odgovorni v prvi vrsti mi, državljani. Seveda smo, ukrepe upoštevamo ali pa ne državljani. Ampak je res vse odvisno samo od nas?

“To kazanje s prstom na državljane se mi ne zdi pretirano produktivno, konec koncev državljani izhajajo iz tistega, kar so jih naučili v šoli, kar se pogovarjajo med sabo in kar slišijo v medijih. Težava je v tem, da ni strategije in vizije, kaj želimo doseči. Imamo velik del ljudi, ki se ukrepov držijo, jih upoštevajo, tudi opozarjajo ljudi okrog sebe, imamo manjši del tistih, ki jih ne briga prav dosti, potem pa je najmanjši del populacije, ki aktivno povzroča težave in vnaša kaos.”

Komu je pa v interesu vnašati kaos, ki je lahko tudi zelo drag - ne le finančno?

“Psihopati uživajo v tem, da delajo kaos. Vedo, da delajo škodo, a jo kljub temu delajo.”

Kaj nas torej čaka do pomladi ob sedanjih trendih, ukrepih?

“Vse je odvisno od strategije, ki jo bomo izbrali. Virus še vedno le obvladujemo. Vlada se v veliki meri zanaša na javno mnenje, ki pa se ne bo spremenilo, dokler ne bodo ljudje začeli še bolj množično umirati.”

Nekaj deset umrlih na dan ni dovolj množično?

“Navadili smo se, to ni več novica, je le še statistika. Premik se bo zgodil, ko in če bodo ljudje začeli umirati po hodnikih bolnišnic. Bojim se, da nas glede na odpiranje v določenih regijah in glede na vnos angleške različice to še čaka. Že zdaj namreč lahko rečemo, da imamo okuženih z angleško različico večkrat toliko, kot kažejo aktualni podatki. Ti ljudje mogoče niti ne vedo, da imajo covid, nikakor pa ne vedo, da imajo angleški sev. Prave številke se bodo pokazale šele čez nekaj tednov.”

---