Neprizanesljiva polemičarka prodornega duha

Jolka Milič je zase menila, da je predvsem amaterska bralka literature, zlasti poezije, šele nato publicistka, kritičarka in polemičarka. “To tretje pa mi najbolj leži in mi je prav napisano na kožo”, ker brez živahne in nenehne polemike “se vsake vode - a literarne prav posebej - strašno rade skalijo”, je poudarjala.

Jolka Milič se je rodila 5. februarja 1926 v Sežani, v družini očeta Jožeta in matere Ivanke Perhavc, ob sestri Vilemiri in bratu Josipu, svetovno znanem pulmologu. Osnovno šolo (italijansko) je obiskovala v Sežani in leta 1947 maturirala na italijanskem učiteljišču v Gorici, kjer je v enem letu opravila vse tri razrede.

Svet poezije so Jolki Milič odkrile sestrine sošolke, ki so ob druženju pogosto recitirale posamezne pesnike. Kasneje je začela tudi sama pisati in objavljati kritike, esejistično prozo, polemike, glose in pesmi v dnevnem in periodičnem tisku. Predvsem pa je prevajala italijansko, deloma tudi špansko in francosko poezijo v slovenščino in slovensko, včasih tudi bosansko, v italijanščino. Vmes pa je, v škripcih po očetovi smrti, morala pomagati mami pri vodenju pekarske obrti, da so lahko izplavali iz dolgov in shajali. Hkrati se je intenzivno ukvarjala z literaturo, vendar njenega obsežnega prevajalskega opusa ne bom podrobneje navajal, ker so to že in še bodo storili mnogi drugi. Seznam prevedenih avtorjev zajema več kot 170 imen pesnikov in pesnic. Doslej je izšlo več kot 70 samostojnih knjig z njenimi prevodi. Pri čemer najbolj izstopa 520 strani debela pesniška Antologija, ki je izšla nič manj kot ob njeni 90-letnici.

Niti sebi ni prizanašala, še manj drugim

Čeprav je posvetila glavnino svojega življenja medsebojnemu spoznavanju kultur, slovenske in italijanske, je ostala kritična do naših zahodnih sosedov ter je v nekem intervjuju (Kras, 53/2002), pikro pripomnila, da “o Italiji in Trstu je še najboljše, da ne zine niti besede”, ker se oba gresta “umetnost sprenevedanja in dokajšnje ignorance. A bolj Trst kot Italija, saj je Italija pred leti izdala Bartolov roman Alamut”.

Ko je pred leti Kulturni klub Istra sprožil pobudo za podelitev častnih doktoratov Univerze na Primorskem pisateljema Borisu Pahorju in dr. Alojzu Rebuli ter Jolki Milič, je slednja z vso odločnostjo sporočila, “da naj častni doktorat črtamo za vse večne čase”, ker da za nobeno ceno “ne želi biti neka dottoressa Jolka”, in tako je tudi ostalo. In ko smo leta 2010 v klubu pripravljali njen nastop v Osrednji knjižnici Srečka Vilharja v Kopru, je ob več kot 70 svojih knjižnih prevodih dejala, da “če se boste ob predstavitvi vsaj malo obregnili ob vsako knjigo in bo še kaj vprašanj in debate, nas bo zalotila polnoč”. Dejala je še, da dvomi, da bo sploh kdo prišel poslušati “staro, antipatično, jezikavo žensko, ki niti sebi ne prizanaša in drugim še manj. Zlasti Italijanov ne bo niti za vzorec”. A se je zmotila, saj je bila knjižnica prepolna in so se ljudje gnetli še ob vhodu.

Na spletni strani Portala slovenskih pisateljev je menila, da je predvsem amaterska bralka literature, zlasti poezije, šele nato publicistka, kritičarka in polemičarka. “To tretje pa mi najbolj leži in mi je prav napisano na kožo”, ker brez živahne in nenehne polemike “se vsake vode - a literarne prav posebej - strašno rade skalijo”.

Ko jo je v pogovoru za Delo (29. 7. 2016), ob njenem jubileju (90), novinar okrcal, “da ni prijetno biti z njo v sporu”, mu ni ostala dolžna in mu je odbrusila, da pa ima ona “v spominu bolj batine, ki so od vsepovsod (pri)letele. In nikoli niti pomotoma v rokavicah ..., morda v boksarskih, da si videl zvezde, ko so te zadele”. Vendar se je, čeprav “podpluta, popraskana in otekla kar častno izmazala, in to brez nizkih udarcev”, kot so sicer padali po njej.

Za svoje obsežno prevajalsko delo je prejela številne nagrade in priznanja. Naj omenim le nekaj najbolj vidnih. Denimo priznanje Grande ufficiale - I. classe s strani predsednika italijanske republike Carla Azeglia Ciampia (2005) in priznanje tržaške pokrajinske predsednice Marie Terese Basse Poropat (2009) za povezovanje slovenske in italijanske kulture. Kot prva Slovenka je prejela tudi Lavrinovo diplomo (2005) s strani Društva slovenskih knjižnih prevajalcev za uveljavljanje slovenske kulture na italijanskem govornem območju in odlične prevode vrhunskih slovenskih lirikov. Bila je tudi prva nagrajenka, počaščena z nagrado Mira, ki jo je nedavno ustanovil Ženski odbor Pen. Prejela je tudi nagrado Danilo Dolci (2000) s strani Tržaškega odbora za mir, sožitje in solidarnost.

Ostri odzivi na pomembna družbena dogajanja

Ob skoraj nepreglednem literarnem opusu so mediji polni tudi Miličevih bridkih in kritičnih javnih odzivov na pomembna družbena dogajanja. Na sklep občinskega sveta Sežana o izgradnji dirkališča na gmajni pri Povirju blizu Sežane se je, na primer, odzvala z ostrim javnim pismom (Kras, 29/98) rekoč, med ostalim, da so predlagatelji gradnje prikazali javnosti to svojo namero “le s pozitivne strani, ne da bi jih soočili z negativnimi in postranskimi neprijetnostmi”. Protest je zalegel, saj ji je takratni minister za okolje dr. Pavel Gantar takoj odgovoril, da je projekt “v nasprotju s temeljnimi načeli trajnostnega razvoja”, ter je tako predlog končal v predalih.

Ob evforičnem navduševanju takratnega premiera Boruta Pahorja in župana Nove Gorice Mirka Brulca nad padcem meje in bratsko združitvijo obeh Goric v eno mesto, ju je pikro spraševala (Novi glas, 1. 12. 2008), v katerem jeziku pa bo potekalo to bratenje, kako si predstavljata “to spojitev in prelitje obeh mest v eno celoto”. Glede na to, “da smo Slovenci več ali manj že večinsko dvojezični, sosedom pa je slovenščina španska vas”, ju je pobarala, ali nam morda “na tihem predlagata, da se potujčimo”.

Ko je Janez Stanovnik ob neki priložnosti poočital Kocbeku, zakaj se ni o povojnih pokolih “javno oglasil že leta 1946 in ne šele 30 let kasneje”, mu je Jolka brez milosti zabrusila v obraz (Novi glas, 21. 5. 2009), “da zveni ta izjava ... kot nesramnost brez primere”. Kajti ko je Kocbek pred 30 leti zahteval od tovarišev iz CK KPS odkrito besedo o usodi vrnjenih domobrancev, so ga nalagali, “da so domobranci v prevzgajališčih”, in se nato iz njega tudi bridko norčevali, “ko so opazili, da mu je odleglo”. Ali je Kocbek takrat nasedel tej laži ali jo je spregledal, se Miličeva v to ni spuščala ter je to skrivnost Kocbek odnesel v grob.

Ko je žirija Kocjančičeve nagrade leta 2012 izbrala za nagrajence pesnika in publicista mag. Berta Pribca in avtorja tega prispevka, a je bila podelitev nagrade zaradi pritlehnih političnih intrig preprečena, in se z izjemo javnega pisma Lada Jelena in nekaj preprostih ljudi nihče od koprskih kulturnikov in dotedanjih nagrajencev ni odzval na ta škandal, je Miličeva naslovila nanje ostro pismo (PN, 19. 3. 2013) “zaradi njihovega grobega molka na račun obeh kandidatov” ter od mnogih izmed njih poimensko dobesedno zahtevala, da se do stvari javno opredelijo. Pismo je zaključila s stavkom, “da bo one mlačne, oportunistične in spolzke kot riba, ki verjetno ne bodo niti odgovorili na to moje pismo, že itak Jezus Kristus ... izpljunil iz svojih ust in si jih nato splahnil”. Na kar je čez kak mesec res izšlo v PN javno pismo s podpisi nekaj deset koprskih kulturnikov, kar pa je ostalo brez vsakega učinka.

Kraljica prevajalcev in prevajalk

Giacomo Luzzagni, urednik mesečnika Tribuna Letteria iz Padove, je pred več leti dejal (PN, 19.10. 1993), “da ne ve, če se v Sloveniji zavedamo, kako pomembno poslanstvo za nas v Italiji opravlja gospa Miličeva”. Brez patetike je dodal, “da bi ji morali za vse to postaviti spomenik”. Ugledni tržaški pesnik in publicist Roberto Dedenaro pa je nekoč zapisal v Fontani, da je Jolka Milič “regina delle traduttrici e traduttori” (kraljica prevajalk in prevajalcev). Ob nekem obisku na domu Miličeve sem videl tudi pismo literarnega kritika Janka Modra, ki je brez zadržkov zapisal, potem ko je prebral Jolkin prevod pesniške zbirke Daneta Zajca Ljubezen in smrt /Amore e morte, da bi že tista knjiga zadostovala za doktorat.

V intervjuju z Miličevo (Delo, 29. 7. 2016) pa je Igor Bratož zapisal, “da živi v Sežani ob cesti zasvojenka svoje vrste; že desetletja dolgo se peča z jezikom, vsak dan potrebuje odmerek poezije. A ne le konzumira, tudi daje, in to veliko, kot se za (med)kulturno spletično, ki jo poznajo tako rekoč vsi, spodobi ... Njen prevajalski opus iz italijanščine v slovenščino in iz slovenščine v italijanščino je komaj pregleden, impresiven, tako po številu avtorjev kot številu enot. Tudi okroglo obletnico (90) si je avtorica zasladila z debelo Antologijo”.

---