Od kraškega kamna do računalnika

V goriškem Kulturnem centru Lojze Bratuž bo še vse do izteka februarja postavljena razstava Grafika Slovencev v Italiji, ki povezuje precej raznoliko ustvarjalnost 14 rojakov iz Italije. Obiskati - če smemo reči tako - jo je žal mogoče le na spletu.

Odpri galerijo

GORICA > V goriškem kulturnem centru so sprva nameravali predstaviti delo Mednarodnega grafičnega likovnega centra (MGLC), ki v Ljubljani organizirano in načrtno skrbi za grafično ustvarjanje ter sodeluje tudi z umetniki slovenskega rodu, ki ustvarjajo v Italiji; od 14 vključenih na razstavo v Gorici jih je kar devet sodelovalo na Mednarodnem grafičnem bienalu, ki ga MGLC organizira že od leta 1955 in je med uglednejšimi v svetu.

Klasično in moderno

Zatem so razstavo zastavili širše, pojasnjujejo: kot predstavitev slovenskih grafičark in grafikov v Italiji, med katerimi so tudi vrhunski, pomembni tako za slovensko kakor italijansko, pa tudi širšo umetnost. “V tem pregledu nikakor niso zajeti vsi, temveč le tisti, ki so redno ustvarjali v grafiki in ki so s svojim delom tudi vplivali na umetniško snovanje drugih,” pojasnjuje kurator Denis Volk. “Razstava morda deluje nehomogeno, vsebinsko in tehnično raznoliko, kar pa se mi zdi prej prednost kot slabost. Umetniki so namreč ustvarjali v različnih obdobjih, različnih tehničnih pogojih, različnih grafičnih zvrsteh in pod različnimi vplivi, imeli so različne cilje in obravnavali so različne teme, nekateri med njimi so samo raziskovali grafični medij in eksperimentirali.”

Na spletni strani www.centerbratuz.org so na ogled grafike, nastale v sodelovanju z MGLC, nekatere pa so tudi last avtorjev ali zasebnih zbirateljev in ustanov, ki so jih posodili za razstavo. Tu so tako klasične tehnike, na primer linorez, lesorez, litografija, jedkanice, sitotisk in druge, kakor tudi sodobne, ki segajo v digitalno tehnologijo in se mešajo z drugimi zvrstmi, denimo s fotografijo, v vitrinah pa so razstavljene še z grafikami opremljene knjige umetnikov, ex-librisi in manjše računalniške grafike.

Razstava, pri kateri Kulturni center Lojze Bratuž sodeluje z MGLC, Avtonomno deželo Furlanijo - Julijsko krajino, slovenskim ministrstvom za kulturo, generalnim konzulatom v Trstu, vladnim uradom za Slovence v zamejstvu in po svetu in tržaškim Kulturnim društvom za umetnost KONS, povezuje umetnike več generacij, je decembra ob otvoritvi opozorila Franka Žgavec, predsednica Kulturnega centra Lojze Bratuž. Generalni konzul v Trstu Vojko Volk pa je poudaril, da postavitev lepo sovpada s 30-letnico slovenske samostojnosti - jubilej lahko praznujemo tudi z razstavo ustvarjalcev, ki “so vsak na svoj način prispevali in še prispevajo k slovenski umetnosti in kulturi”.

Kras, Istra, Dachau ...

Na ogled so grafike precej raznolikih umetnikov. Pedagog, avantgardist, utemeljitelj konstruktivizma v slovenski umetnosti Avgust Černigoj (1898-1985) je lovil prizore Krasa in Trsta, znameniti so tudi njegovi portreti, v prvi vrsti Kosovelov. Svojim nekdanjim tržaškim učencem je tudi pozneje pomagal z nasveti in usmeritvami. Izjemno plodoviti in uspešni Lojze Spacal (1907-2000), ki je z grafikami prav tako pomembno vplival na mlajše rodove, je še posebej rad upodabljal kraško in morsko krajino.

Zoran Mušič (1909-2005) je od zgodnje mladosti veliko potoval in se selil po svetu, kar je močno zaznamovalo njegovo umetnost; na razstavi se zvrstijo njegovi dalmatinski motivi, italijanske pokrajine in pretresljive podobe iz nacističnega koncentracijskega taborišča Dachau.

Bogdan Grom (1918-2013) je rad upodabljal rodni Kras, pozneje je kraške motive abstrahiral, Zora Koren Škerk (1927-2016) pa je v tihožitjih prikazovala predmete iz vsakdanjega življenja: steklenice, uro, vazo, jabolka ...

Černigojev učenec Klavdij Palčič (1940) je z nakazano figuro sicer bliže Mušiču, a je figuraliko uspešno združil z abstraktnimi elementi prostora. Raziskuje predvsem razmerja med človekom in okoljem, sitotisk pa mu omogoča barvne nanose s čopičem. Tudi Claudia Raza (1943) združuje figuro in prvine prostora. Upodablja kraško krajino, obenem pa oblikuje nakazano človeško figuro, medtem ko v knjigah umetnice s podobami prepleta svojo poezijo ter odzivi na literaturo, zgodovino in mitologijo.

Boris Zulian (1944-2013) je najpogosteje na barvnem linorezu upodabljal abstrahirane prizore iz Istre in s Krasa. Vsestranski umetnik Franko Vecchiet (1941) je igriv, inovativen in raziskovalen, pogosto tudi konceptualen. Njegove pogosto črno-bele podobe gledalcu dopuščajo svobodo interpretiranja. Tudi Marjan Kravos (1948) mu ne vsiljuje edine prave poti, v njegovih grafikah mehak in razprt prostor zapolnjujejo trdi geometrijski liki (in obratno), harmonijo pa Kravos doseže s kontrasti in odtenki, od svetlih do črnine.

Černigojev učenec Edvard Zajec (1938-2018), ki ga je pot peljala v ZDA, se je posvečal tradicionalnim grafičnim tehnikam in motivom s prepoznavno geometrijsko zasnovo, med pionirje pa se je vpisal z vključevanjem računalniške tehnologije v grafično ustvarjanje. Leta 1970 se je vrnil v Trst, kjer je z njim sodeloval računalniški programer Matjaž Hmeljak (1941). Tudi ta je zatem stopil na umetniško pot, na kateri razvija likovne računalniške sisteme. Jan Sedmak (1983) čiste, enostavne, nazorne ilustracije ustvarja z računalnikom, med njegove priljubljene motive pa sodi domača tržaška burja. Z računalnikom ustvarjene podobe ali fotografije Ivan Žerjal (1978) dodatno obdela in na novi podlagi dokonča z barvami. In s čopičem.  

---