Kosmačeva kronologija fašizma

Letos mineva 110 let od rojstva in 40 let od smrti velikega slovenskega klasika, Primorca Cirila Kosmača. Ob dvojnem jubileju je pri Beletrini izšla knjiga Lovim pomladni veter, ki ni zgolj zakladnica Kosmačevih manj znanih, v knjigah še nikoli objavljenih del, temveč je tudi dokument krutega, s fašizmom zaznamovanega časa, ki ga je pisatelj doživljal v svojih mladih letih.

Odpri galerijo

PORTOROŽ > Zajetna, dobrih 650 strani obsegajoča knjiga je plod sodelovanja med novinarjem in urednikom Primorskih novic Andražem Gombačem in hčerko Cirila Kosmača Nančo Kosmač Kogej. Začelo se je z odkrivanjem Kosmačevih manj znanih novel, za katere je Gombač izvedel pred desetletjem med prebiranjem knjige največje poznavalke Kosmačeve literature, zdaj pokojne slavistke Helge Glušič.

Knjiga Lovim pomladni veter je dragocena tudi zato, ker dokazuje, da je Kosmačevih izjemnih literarnih del v resnici več, le očem bralstva so bila doslej skrita v pozabljenih, a na srečo ponovno raziskanih arhivih.

Skriti dragulji

“V njeni knjigi Pripovedna proza Cirila Kosmača in nekaterih drugih sem zasledil naslove, ki jih nisem poznal. Niso bili Gosenica, Tantadruj, Balada o trobenti in oblaku, Pomladni dan ..., ampak Cerkovnik Martin, Hiša številka 14, Potepuh Najdu ... Začel sem iskati te zgodbe, ki so bile objavljene v časopisih in revijah, denimo v Slovenskem poročevalcu, Slovenskem Jadranu, ki je bil predhodnik Primorskih novic, v Istri, jugoslovanskem glasilu emigrantov iz Julijske krajine. Velikokrat je bilo treba ponje v Narodno in univerzitetno knjižnico. Bral sem jih in ugotavljal, da je to odlična literatura,” je o tem, kako se mu je zlagoma odstiral pogled v dotlej skrita dela velikega mojstra besede, na torkovi predstavitvi knjige pred Kosmačevo hišo v Portorožu, kjer je pisatelj živel od leta 1956 do konca življenja, povedal Andraž Gombač.

Tako kot zanj so bila tudi za Nančo Kosmač Kogej številna očetova zgodnja dela presenečenje. Ob navdušenju direktorja Beletrine Mitje Čandra sta se lotila projekta, ki je kaj hitro presegel začetne načrte. “Očetovih zgodb, ki mi jih je prinašal Andraž, kar ni bilo konec. Večine nisem poznala. Nekateri izmed tekstov res presunejo. Vprašaš se, ali je mogoče, da je kaj takega napisal tako mlad človek,” je svoje občutke ob prebiranju očetovih besedil strnila hčerka.

Gombač, ki je knjigo uredil ter napisal uvodno in spremno besedo, je obiskovalcem torkovega večera strnjeno orisal, kako neprizanesljivo je bilo življenje do mladega Kosmača. Ko je bil star štiri leta, se je začela prva svetovna vojna. Njegova domača vas, Slap ob Idrijci na Tolminskem, je bila v zaledju Soške fronte. Nekaj let zatem mu je umrla mama, kasneje je bil kot sodelavec organizacije TIGR aretiran, leto dni preživel v ječah v Gorici, Kopru, Rimu in Trstu, kjer je bil z 19 leti najmlajši obtoženec na prvem tržaškem procesu. Zanj so odredili dveletni strog nadzor. Po nekaj mesecih je ponoči čez mejo pobegnil v Jugoslavijo, kjer je ognjevito pričeval, kaj na oni strani počnejo fašisti, med drugo svetovno vojno pa se je pridružil partizanom.

O begunskih letih, ki so bila najhujša v njegovem življenju, je v družini veliko pripovedoval, v knjigah pa zapisov o tem ni. Zato je hčer toliko bolj presenetil, denimo, zapis z naslovom Osnutek za daljšo zgodbo (izšel je leta 1951 v Ljudski pravici), kjer opisuje svoje večletno begunsko življenje v Franciji. Dragocen dokument časa je tudi novela Ogorek, v kateri izvemo, da je noč pred ustrelitvijo štirih bazoviških junakov Kosmač preživel priklenjen na verigo skupaj s Franjom Marušičem. Ta ga je vprašal po cigareti, in ker je bila zadnja, sta jo pokadila skupaj. Kosmač je tisti ogorek spravil kot spomin na ubitega tovariša in ga hranil, dokler mu ga ni čez slab mesec s čevljem pomečkal paznik v goriški ječi.

Dokument časa

“Ta knjiga ne govori le o pisatelju in o tem, kako je zorelo njegovo delo, je tudi dokument časa, kronologija fašizma na Primorskem,” je o vsebini, ki se danes žal bere zelo aktualno, povedala Nanča Kosmač Kogej. “To je tudi zgodba o primorski solidarnosti,” je dodal Andraž Gombač in orisal, kako so Kosmaču v najtežjih letih, v katerih je izkusil revščino in lakoto, pomagali Primorci.

Za zbrane pred Kosmačevo hišo, kamor jih je povabila Mestna knjižnica Piran, je bilo v torek posebno doživetje slišati pisateljev glas. Iz zvočnika se je oglasil iz preteklosti, natančneje iz leta 1979, ko so ga na pomladni dan, 12. aprila, v spremstvu svojega učitelja Marjana Tomšiča obiskale tri učenke marežganske osnovne šole, da bi z njim opravile intervju za revijo Pionir. Uro in pol dolg pogovor, v katerem je Kosmač med drugim opisal, zakaj se v svojih delih vedno znova vrača v domačo dolino in kako mukotrpno je zanj pisanje, je Dajano Nedoh, Nevenko Šergon Omahen in Nevijo Muženič (vse tri so danes učiteljice) močno presunil. “Iz njega sta sevala milina in mir. Zdelo se je, da je med nami stekla posebna energija,” je vtise v imenu vseh treh strnila Nevija Muženič.

O moči Kosmačeve slovenščine je spregovoril tudi "tihotapec besed" Ludwig Hartinger, svojo izkušnjo pa je z zbranimi delil tudi znani Portorožan, 97-letni Dušan Puh starejši, ki je s Kosmačem prijateljeval in “z njim prekrokal marsikatero noč”: “Enkrat sem ga vprašal, zakaj tako malo objavlja. In je rekel: Kar je dobrega, tega je malo.”

---