Tone Partljič: “Najprej razkuži pred svojim pragom”
Toneta Partljiča ni treba posebej predstavljati, saj njegov izjemni opus zajema več kot petdesetletno plodovito literarno ustvarjanje. Predzadnjima romanoma Sebastjan in most ter Nebesa pod Pohorjem je lani pri Beletrini dodal avtobiografsko Pesnico.
Roman Pesnica je Tone Partljič naslovil po naselju pri Mariboru, kjer je odraščal, z njim pa se vrača v spomine in rodno okolje, nenazadnje v prostor in dobo verjetno svojega najuspešnejšega dramskega dela, komedije Moj ata, socialistični kulak, znane zlasti po filmu.
Pisatelj, dramatik in scenarist nam je odgovarjal iz svojega mariborskega doma, kjer pogreša nekatere svojce. Hči Mojca Partljič in vnukinja Urška Taufer, obe igralki, sta obiskovalcem primorskih gledališč dobro znani - prvo pogosto gledamo v koprskem, druga pa je članica igralskega ansambla novogoriškega gledališča.
Tone Partljič
pisatelj
“Po vsaki krizi ni nič več, kot je bilo prej. Nekaj časa bomo raje zunaj kot notri. Mogoče bomo malo bolj skromni in tudi malo manj nas bo. Človeška nrav pa se spreminja bolj počasi.”
Ali pišete tudi v času izolacije?
“Poskušam napisati zbirko o doživetjih in spoznanjih na majhnem otoku. A je vedno problem in neprepričljivo, kadar kopenski pisatelji pišejo o morju, ljudeh na otokih, morskih vetrovih in vonjih. Sem že nekajkrat začel. No, je pa Kajetan Kovič napisal antologijsko pesem o morskem prividu Južni otok. Veliko berem. Prezrto zaradi prejšnjega pomanjkanja časa in po dvajsetih letih spet kako 'drugo' branje. In sem presenečen, kako drugače se kaže Dostojevski po dvajsetih letih, po drugem ali celo tretjem branju.”
Torej to, kar je prinesel koronavirus, dobro vpliva na vaše delo?
“Dobro vpliva. Bolj sem skoncentriran. Imam več časa za 'nosečnost' načrtov in načrtovanje. Še bolj pa so se spremenile vrednote. Zdaj je najvažnejše, da so zdravi tvoji in ti sam in da imaš kruh, prej pa se mi je zdelo, da je važno biti povsod zraven, nastopati, biti tiskan, imeti kak evro v žepu, pa da zmaga Maribor ...”
“Predniki so doživljali okupacije, vojne, kuge, po prvi vojni na primer davice, škrlatinke, tifus, španske gripe ... Saj smo po verjetnostnem računu morali vedeti, da nas bo kaj doletelo. Izolacija ni najhujše. Sem kar v dobri družbi. In navsezadnje utrjujeva z ženo zakon ...”
Je mogoče vaše pisanje sedaj kaj bolj črnogledo, pesimistično ...?
“Ne. Pač veš, da so predniki doživljali okupacije, vojne, kuge, po prvi vojni na primer davice, škrlatinke, tifus, španske gripe ... Saj smo po verjetnostnem računu morali vedeti, da nas bo kaj doletelo. Izolacija ni najhujše. Sem kar v dobri družbi. In navsezadnje utrjujeva z ženo zakon ...”
Ali ste vi tisti, ki hodite v trgovino? Se držite pravila za upokojence in stvari nabavljate med 8 in 10. uro?
“Jaz hodim v trgovino, ja. Že zaradi avta. Imamo pa tudi vlado, ki nadzoruje, kako se držimo pravil ... Omenjenih se držim. In desetih božjih zapovedi.”
Kupujete na zalogo?
“Ne, to pa ne. No, včasih kupim kak cel vez mineralne vode in kruh za dva dni.”
V zadnjem času beremo, da je kolateralna škoda tudi povečana nestrpnost med prebivalstvom. Katere so tiste spremembe, ki jih najbolj občutite sami pri sebi in na sebi?
“Zaenkrat sem bolj strpen. Nekateri mi tudi sicer celo očitajo, da sem preveč strpen do drugačnih, do 'jugovičev', emigrantov ... Ljudje, ki me morda ne marajo, me pa zdaj tako ali tako ne kličejo. Tu in tam pokličem koga. V vaše kraje sem te dni poklical na primer Miroslava Košuto in njegovo Marto in Marka Kravosa in njegovo Srečko. Od Klavdija Palčiča pa nimam telefona ... V Istro pa Marka Pavliho in v Gorico prijatelja Miho Demšarja.”
Nasvet mogoče, kako ravnati, da se imamo pod kontrolo?
“Ker že petinštirideset let ne pijem alkohola, se imam zmerom malo pod kontrolo. Za druge pa naj velja pregovor, da naj najprej razkužijo pred svojim pragom ...”
Ali mislite, da se bo po obdobju virusa karkoli spremenilo?
“Po vsaki krizi ni nič več, kot je bilo prej. Nekaj časa bomo raje zunaj kot notri. Mogoče bomo malo bolj skromni in tudi malo manj nas bo. Človeška nrav pa se spreminja bolj počasi.”
Kaj nameravate najprej storiti, ko bo obdobje izolacije zaključeno?
“Obiskati hčerko in vnukinjo in njenega psička, ker smo zdaj v treh različnih občinah. Ta čas pa upam, da ne bo prepovedano še telefoniranje iz ene občine v drugo.”
ROBI ŠABEC, Primorski dnevnik