Tista čudna pomlad 2020, ko so ulice obmolknile

Leta 2020 ni bilo običajne pomladi, bo pisala zgodovina. Pozeba je vzela sadje in burja, ki je celo zimo skoraj mirovala, se je prebudila ravno v dneh, ko bi morali ljudje na soncu uživati prvi sladoled ali mrzlo pivo v sezoni. A miz in stolov pred kavarnami in restavracijami sploh ni bilo. Pa ne zaradi burje, temveč zaradi grozeče zatohlosti nove bolezni, ki je ustavila korak, ugasnila glasbo in zaprla polkna.

Ni čudno, da se je velika sprememba začela na meji. Kdaj pa se ni? V Italiji, iz katere je vsak dan na Primorsko prihajalo na tisoče ljudi, so bile že februarja številke alarmantne in javno življenje se je počasi ustavljalo.

“Če bo treba, bo Slovenija zaprla meje z Italijo,” je takratni premier Marjan Šarec napovedal 25. februarja. Kar je bilo tistega torka še oddaljena, hipotetična možnost, je postalo pičlih štirinajst dni kasneje, spet je bil torek, otipljiva resničnost. V Sloveniji je bilo takrat 23 okuženih z novim koronavirusom, v Italiji, kjer je predsednik vlade dan prej razglasil karanteno za vso državo, je bilo okuženih že več kot 10.000 ljudi in več kot 600 jih je umrlo.

“Ko bo nekdo umrl, bomo svojcem še segli v roko, ko jim bomo izrekli sožalje? Bomo še poljubljali otroke, objemali prijatelje, hodili po ulici z roko v roki? Se bodo mladi ljudje še ljubili na plaži z lepimi neznanci? Pa magari v San Simonu, če že ne na Ibizi?”

Beton in skale

V sredo so se začele dvigati ograje. Zjutraj so iz družbe Hit sporočili, da bodo zaprli svoji novogoriški igralnici, kar se v zgodovini igralništva na Goriškem ni zgodilo še nikoli. Ob štirih popoldne je policijska patrulja na mednarodnem mejnem prehodu Vrtojba, ki so ga določili za eno od šestih točk prehoda med državama, začela ustavljati avtomobile. “Rutinski nadzor prometa,” so pojasnili novinarjem. Čeprav so uro kasneje prispeli še prostovoljci Rdečega križa in oblekli zaščitne obleke, je v avtocestnem hrupu prehoda na Vrtojbi uvedba mejnega nadzora na koncu le bila videti precej podobna navadni policijski kontroli. Prav nič rutinskega pa ni bilo na prizoru v Rožni dolini, kjer so delavci čez cesto postavili betonske ograje, ter na po vsej Primorski, kjer so mejo zaprli s tistim, kar je bilo pri roki - tudi velikimi in težkimi skalami.

Kar se meje tiče, je bilo leto 2020 morda nekaj takšnega kot leto 1947. No, manj dramatično, seveda, ampak vprašanja so bila podobna: lahko grem v Italijo? Kje lahko grem? Kakšen dokument moram imeti? Moram natisniti potrdilo? In v katerem jeziku? Po Evropi so rasle nove ovire in povsem nenadoma se je prebivalec 21. stoletja iz pogumnega junaka, ki želi potovati in odkrivati neznano, spremenil v nebogljeno bitje, ki se hoče le vrniti domov. K preverjenemu zavetju. “In kdo ve, kdaj bomo spet doma. Morda čez štirinajst dni, morda čez tri tedne,” so nekaj dni po uvedbi mejnega nadzora z glavami zmajevali bosanski tovornjakarji in kadili ob robu kolone. Malo južneje, na Fernetičih, sta avtobusa romunskih in ukrajinskih potnikov ostala ujeta na nikogaršnji zemlji.

“Ponedeljek, 16. marca, je bil tisti dan. Dan, ko so ulice obmolknile. Kdor je hodil po koprski promenadi, po Tartinijevem ali Bevkovem trgu, je slišal odmev svojih lastnih korakov.”

Zadnja kava na drugi strani mreže

Pisal se je petek trinajsti, ko je odzvonil šolski zvonec. O zaprtju šol se je šušljalo že nekaj časa. Starši so obviseli med globokim olajšanjem in paničnim strahom. Ker to, da je otrok v krizi in nevarnosti doma, zadovolji najbolj temeljne človeške nagone. A kdo bo pazil nanj? Bodo v službi dali izredni dopust? In kako bo potekal pouk na daljavo? Je pri hiši sploh računalnik? Še globlja je bila stiska za tiste, ki so se morali vprašati: bomo zmogli brez brezplačnih šolskih malic in kosil? Tudi, kjer je bilo vse v redu, so po nekaj dneh prisilnih počitnic rasle napetosti in začel je krožiti vic: “Če znanstveniki ne bodo našli cepiva za novi koronavirus, potem ga bodo prav gotovo starši.”

Ponedeljek, 16. marca, je bil tisti dan. Dan, ko so ulice obmolknile. Kdor je hodil po koprski promenadi, po Tartinijevem ali Bevkovem trgu, je slišal odmev svojih lastnih korakov. Nič srednješolcev, ki bi se v trgovini smejali in se pogovarjali v vrsti za sendvič, zaposlenih, ki bi se prerivali za parkirna mesta, Italijanov pred bencinskimi servisi. Nova raven tišine. Kot da bi zapadel sneg.

“Še pred mesecem smo se spraševali, ali lahko gremo v Ameriko ali v Španijo na počitnice. Potem, ali lahko gremo v Italijo po nakupih, nato. In naš horizont se je iz tedna v teden krčil: lahko grem v sosednjo občino? Lahko grem na obisk k sosedi? Lahko grem v trgovino pod blokom? Lahko grem v bližnji gozd?”

Čez mrežo, ki je po šestnajstih letih svobode spet razdelila Trg Evrope, so prve dni Goričani plezali: na kavo in na pivo v najbližji bar. A kmalu jim ni bilo več treba. Najbolj samoumevni temelji vsakdanjega življenja so začeli padati drug za drugim. Zbogom tekme, tudi za zaprtimi vrati. Konec vseh kulturnih prireditev. Stop za kavarne, restavracije in trgovine, z izjemo tistih, ki so nujne za preživetje. Nasvidenje frizer, kozmetičarka in celo avtomehanik. Zadnji konec tedna v marcu so ljudje še mislili, da se lahko odkradejo na izlet v hribe ali na morje, ampak v slovenski Istri, ki je bila in je med z okužbami najmanj prizadetimi slovenskimi pokrajinami, so se ljudje in župani razjezili na polna parkirišča in obljudena sprehajališča. Prve dni aprila je vlada sprejela prepoved gibanja zunaj občine domačega bivališča za vse, ki nimajo nujnih poti, omejila ure nakupovanja v živilskih trgovinah in zapovedala maske in rokavice v vseh zaprtih javnih prostorih.

Vse večja razdalja, vse krajše poti

Zgodilo se je veliko prehitro, da bi človeški um lahko dojel. Še pred dobrim mesecem smo se spraševali, ali lahko gremo v Ameriko ali v Španijo na počitnice. Potem, ali lahko gremo v Italijo po nakupih, nato, ali sploh lahko gremo v sosednjo državo. In naš horizont se je iz tedna v teden krčil: lahko grem v sosednjo občino? Lahko grem na obisk k sosedi? Lahko grem v trgovino pod blokom? Lahko grem na sprehod v bližnji gozd?

Kakšna vprašanja si bomo postavljali jutri, ne vemo. Morda: lahko peljem ven psa? Lahko grem na balkon? Lahko pogledam skozi okno? Najbrž ne. Če se bodo trendi nadaljevali, nam bodo najbolj strogi karantenski ukrepi prihranjeni. Ter bo april čas, ko bomo lahko začeli gledati v prihodnost, v sezono po epidemiji.

Lepo je sanjati o tem, kaj vse bomo naredili, ko bo ukrepov konec. O kavi s prijatelji, večerji pod zvezdami, popoldnevih na plaži, nakupovalnih izletih, gledaliških premierah in filmskih maratonih v kinu. Ampak so tudi tisti trenutki. Ko ti varnostnik na vratih v trgovino reče, da si moraš razkužiti roke, pa čeprav nosiš rokavice. In se razkužilo čudno razlije po spolzkem lateksu. Ko z vlažnimi rokami nerodno skušaš vzeti voziček in ugotoviš da ni odklenjen in začneš brskati po denarnici za tistim evrom. Z nerodnimi prsti, masko, ki omejuje pogled in kapljicami potu, ki počasi tečejo po hrbtu. Ko te vse srbi in se ne smeš popraskati po nosu in te vse skeli in počasi začenjaš dihati hitro in plitvo, takrat v paniki pomisliš: kaj bo z nami? Kod sploh vodi pot nazaj?

Bomo sploh še kdaj odložili masko in rokavice? Ko bo nekdo umrl, bomo svojcem še segli v roko, ko jim bomo dali sožalje? Bomo še poljubljali otroke, objemali prijatelje, hodili po ulici z roko v roki? Se bodo mladi ljudje še ljubili na plaži z lepimi neznanci? Pa magari v San Simonu, če že ne na Ibizi? Ali bomo o naši telesni in čustveni brezskrbnosti vnukom pripovedovali kot o oddaljenem, mitičnem svetu. In ko nas bodo vprašali: “A kar brez rokavic? Kaj pa če bi kdo zbolel?”, bomo odgovarjali: “Veš, takrat so bili pač takšni časi.”

Kdo ve. Da smo se samo mesec dni nazaj spraševali, ali bodo poleti v Planici in pokal Vitranc v Kranjski Gori, se zdaj zdi smešno in naivno. Da smo do zadnjega razglašali, kako bo v Stožicah pel Andrea Bocelli, pred tisoči ljudi, nagnetenimi drug ob drugem. Nepredstavljivo, res, na dan, ko sloviti tenorist napoveduje koncert iz praznega milanskega Duoma. Lahko ga bomo gledali na spletu. To ni koncert za koronavirus, je rekel Bocelli, temveč molitev. Če bo uslišana, se nam bo čez mesec dni, ko bodo otroci v šoli in bo zunaj na ulici ropotal avtobus, spomin na večer, ko smo za računalnikom jokali ob glasu slepega virtuoza v gluhi italijanski cerkvi, zdel nepredstavljivo smešen. In bo poletje 2020.

---