Petra Fon, dekle, ki ljubi tatuje

Že v najstniških letih se je zaljubila v tetovaže. Čeprav se je sprva odločila za študij kemije, je 29-letna Petra Fon svojo karierno pot nadaljevala na Fakulteti za dizajn. Grafična oblikovalka, ki je predvsem umetnica po duši, je svoje prve motive za bolj znane tetovatorje risala že v srednješolskih klopeh. Pred leti jo je pot zapeljala v Lucijo, lani poleti pa še v Koper, kjer je odprla svoj studio za tatuje.

Umetnica, ki je za svinčnik prvič resneje poprijela že v osnovnošolskih klopeh, ni bila nikoli podobna drugim. Petra Fon zase pravi, da je “tattoo artist”.

“Za umetnico se nisem dojemala vse do takrat, dokler se nisem začela ukvarjati s tetoviranjem. Ni nujno, da je tetovator umetnik, ampak pomembno je, da ima tehnično sposobnost risanja.” In to Fonova zagotovo ima. Ker je imela že v mladih letih težave s koncentracijo, je morala vselej nekaj početi. Risanje je bilo pravi odgovor na njene težave. Še danes naokrog nosi nahrbtnik, v katerem ne smeta manjkati ne svinčnik ne skicirka.

“Prva tetovaža mi je pomenila ogromno. Počutila sem se veliko bolj samozavestno. In ko pomislim, da lahko dandanes nekaj takega storim za kakšno dekle ali fanta, sem še bolj ponosna.”

Petra Fon, tetovatorka

Petra Fon med delom, ki zahteva popolno zbranost.

S kemije na oblikovanje

Sogovornica, ki lahko že pri 29 letih pove tisoč in eno zgodbo, ki jo ima za seboj, je prepotovala že velik del sveta. Od Kalifornije, Silicijeve doline, preko Bangladeša pa vse do sosednjega Zagreba. Ena zanimivejših zgodb, ki jo je delila tudi po svetu, je tista, o njenem priimku. “Velikokrat me vprašajo, ali je Fon kakšen akronim, ali gre morda za angleški izraz za mobilni telefon ... Ne! To je slovenski priimek iz Trnovega ob Soči,” v smehu izpostavi vedno razposajena Fonova, ki enostavno ne zna biti pri miru. Težave s koncentracijo je imela že v šempetrski osnovni šoli. Njena miza je bila vselej polna različnih risb. “Lahko rečem, da me učitelji niso imeli najraje. Velikokrat sem slišala, Petra, počisti mizo, Petra, pospravi svinčnike. Kar je sicer tudi prav. Ampak to sem bila jaz. Še dandanes sem,” o osnovnošolskih prigodah, ki jih ima za en dober celovečerec, pripoveduje 29-letnica.

Šolanje je nadaljevala na Znanstvenem liceju v Gorici. Tudi tega je opravila z odliko, potem pa se je odločila, da bo študirala kemijo. Zakaj? “Rada imam tehnične predmete, rada imam matematiko, fiziko in kemijo. Takrat sem imela te predmete rada, no, tudi danes je tako! Poleg tega sem bila v šoli odlična in nekako logično je bilo, da se odločim za kemijo,” o odločitvi, ki jo je po letu in pol obžalovala, pove Fonova in nadaljuje: “Na kemiji mi ni šlo. Težava je bila v tem, ker sem kar naprej risala. Toliko domišljije, kot jo imam jaz ... Nastale so karikature profesorjev, kar nekaterim izmed njih ni bilo všeč.” A nekaj pozitivnega je v tem le bilo: “Ko sem svoje zapiske prodala naprej, sem tistemu, ki jih je prvi kupil, dodala še karikaturo profesorja oziroma profesorice. Nekako tako sem začela širiti glas o svojem umetnikovanju,” v smehu doda. In takrat se je odločila, da bo študijsko pot nadaljevala na Fakulteti za dizajn v Trzinu.

Petrine risbe so prave umetnine, ki jih tistim, ki želijo, za vedno naslika na telo.

Opravljala je tudi tri službe hkrati

Morda bi študij lahko zaključila že prej, a pri 29. letih je Petri le uspelo oddati diplomsko nalogo. Že v študentskih letih je opravljala nešteto del, v nekem obdobju celo tri službe naenkrat. “Prihajam iz delovne družine, poleg tega študentom vsak evro pride prav. Sama sem imela še več stroškov, saj sem študirala izredno. V določenem obdobju sem zato hkrati risala junake za otroško mobilno aplikacijo in oblikovala reklame za spletne trgovine za odrasle. Delala sem v tiskarni, gostinstvu in trgovini naenkrat. Poleg tega pa preprosto ne znam biti na enem mestu, pri miru,” prizna.

Že v tretjem letniku fakultete so jo na ljubljanskem ABC Pospeševalniku prepričali, da si želijo natanko takšno oblikovalko. In takrat je, kot mentorica mladim podjetnikom, prepotovala velik del sveta. Bila je že v Silicijevi dolini v Kaliforniji, v mestu Dhaka v Bangladešu, v Bratislavi, Budimpešti, pa v Zagrebu, Pragi in na Dunaju. Izkušnje, ki jih je pridobivala, vidi kot izjemno pomembne: “Mentorirala sem predvsem mlade podjetnike. Tudi sama sem se naučila veliko novega, denimo, kako ustanoviti svoje podjetje. Če ne bi bilo teh izkušenj, svojega studia za tatuje danes ne bi imela.” Ko se je dela v Ljubljani naveličala, se je podala v Istro, natančneje v Lucijo, kjer je leta 2017 našla mentorja za tatuje. To je bil Nace Požek, tetovator, pri katerem je delala dobro leto, nakar je lani poleti odprla svoj studio v Kopru.

Tetovaže so že dolgo njena strast

V tetovaže se je zaljubila že kot najstnica. Svoje motive je v tistem obdobju risala za bolj znane tetovatorje. “Že takrat se mi je zdelo, da je to, ko si nekdo tvojo ilustracijo vriše na kožo, nekaj posebnega. To bo ostalo na osebi za celo večnost,” izpostavlja Fonova, ki ima tudi sama nekaj tetovaž. “Prvi tatu sem si naredila pri 18 letih. Tudi danes, ko sama tetoviram, se držim načela, da mora biti oseba polnoletna. Sicer z motivi, ki sem si jih takrat tetovirala, danes nisem najbolj zadovoljna, pa vseeno ne spreminjam ničesar. To je spomin na neko drugo obdobje,” o svojih tatujih in srednješolskih dneh pripoveduje Primorka.

“Prva tetovaža mi je pomenila ogromno. Počutila sem se veliko bolj samozavestno. In ko pomislim, da lahko dandanes nekaj takega storim za kakšno dekle ali fanta, sem še bolj ponosna.” Tetovaže imajo v veliko primerih posebne zgodbe in to je tisto, kar jih naredi edinstvene. In zato ljudi s tatuji ne smemo obsojati, nadaljuje sogovornica: “Spomnim se tudi prve tetovaže, ki sem jo jaz tetovirala. Šlo je za prijateljico, ki ji je umiral dedek. Odločila se je, da bo motiv posvetila njemu. Omislila si je leva z modro grivo iz valov, na vrhu je bila barčica.” In takih zgodb je nešteto.

Podpora družine ji veliko pomeni

Delovne navade so Petri privzgojili starši. Kot pravi, v družini niso bili presenečeni, da je študij kemije zamenjala za grafično oblikovanje. “Mene, sestro in brata je mama vselej spodbujala k napredku in novim znanjem. Izbira manj varne karierne poti v naši družini ni nič napačnega, a le, če se zavedamo, da brez trdega dela rezultatov ne bo,” o vzgoji v družini pove Petra, ki poudari, da je nekaj skrbi vendarle bilo: “Vemo, v kakšnem svetu živimo, tako da je bila največja skrb, ali se bom lahko s tetoviranjem sploh preživljala. A v ta projekt sem se podala odločno, pri ustanovitvi podjetja mi je na pomoč priskočila tudi mama.”

Nekoliko postrani so jo gledali predvsem stari starši, ki tetoviranja sprva niso videli kot pravi poklic. Zanje je bil to le hobi. A Petra jim je dokazala nasprotno: “Babici, ki je doma v Trnovem pri Soči, sem pred kratkim pokazala svoje izdelke. Strah jo je bilo, da bodo to kakšne strašne podobe, kjer je izpostavljena kri, morda kakšna lobanja in podobno. A bila je pozitivno presenečena. Ne rišem samo tega, ampak tudi kužke in rože,” še pove Petra Fon in zaključi, da so sanje uresničljive, a le, če trdno verjamemo vanje.

---