Tisti, ki zgodbo pove brez besed

Dan za dnem streže sredi živahnega vrveža v izolskem Bifeju pri Kralju, ki ga ima v najemu, tu in tam pa stopi pred občinstvo v gledališču, klubu ali cerkvi, vešče in občuteno začne prebirati kitarske strune in poslušalce nežno zaziba v svoj svet. Elvis Šahbaz je lani abrahama praznoval z drugim albumom Io, letos pa zapušča gostinstvo - tako se bo lahko še bolj posvetil glasbi.

IZOLA > Prvenec Parenzana BluEs (2017) je potovanje po prostoru in času, o čemer pričajo že imena skladb, poleg naslovne še Svetilnik, Izola, November ... “Navdih je prišel iz mesta, v katerem živim, album sem posvetil Izoli,” pravi Elvis Šahbaz, ki je dve leti zatem 50. rojstni dan praznoval z albumom Io, prav tako izdanim v samozaložbi. Kot namiguje že naslov, je tu ključen “jaz” . “Je še intimnejša izpoved,” prikima Šahbaz, ki v glasbo preliva tako radost kakor bolečino. “Najtežja od vseh skladb mi je Taci, posvečena psu, ki je bil z mano 19 let. Ko so prišle njegove zadnje minute, nisem zdržal več, prehudo mi je bilo. Poslovil sem se od njega, ga prepustil ženi Karmen in odšel. Občutek, ki sem ga imel zunaj, sem potem ujel v skladbo. Marsikdo mi je že rekel, da v njej začuti močna čustva. Pa sploh ni pomembno, da gre za psa, zadaj bi bila lahko tudi smrt človeka ali karkoli zelo čustvenega.”

Na Kanarskih otokih

Zbirko desetih skladb je en teden snemal v studiu Ocean Spiral na Tenerifih, kjer ga je gostil producent Andrea F, ki je poskrbel še za zvočne učinke in programiranje. “Že med ustvarjanjem prvega albuma je Andrea govoril, kar zdaj tudi piše na ovitku novega albuma - da se morava izogniti pastem albuma 'izumetničene klasične glasbe' ali newageovskih zvokov, ki velikokrat služijo samo kot podlaga,” pravi Šahbaz. “Zato je že na prvem albumu slišati tudi klaviature, trkanje po lesenih vratih, rožljanje z verigami, ptičje petje in drugo.”

Elvis Šahbaz

kitarist

“Najtežja od vseh skladb mi je Taci, posvečena psu, ki je bil z mano 19 let. Ko so prišle njegove zadnje minute, mi je bilo prehudo. Poslovil sem se od njega, ga prepustil ženi Karmen in odšel. Občutek, ki sem ga imel zunaj, sem potem ujel v skladbo.”

Tudi tokrat je gostoval klaviaturist Matteo Riverani, ob njem še violinistka Ana Mezgec, slišimo pa tudi zvoke burje v izolski marini (Insula Borea) in kanarske noči (La Noche). Večino skladb je moral kitarist v studiu odigrati večkrat, nakar je producent najbolj posrečene dele sestavil v čvrsto celoto. “Od začetka do konca, kot je slišati na albumu, sem zaigral samo skladbi Spirito in Zimska. Ko mi ni in ni šlo, sva prekinila snemanje, naslednji dan pa mi je Andrea rekel, naj najprej malo igram zase in se pripravim, potem bova snemala. Ko sem ti skladbi odigral, pa me je poklical k sebi in povedal, da imava odlična posnetka. Star producentski trik - posnel me je, ko sem igral najbolj sproščeno,” se smeje. In pove, da mu najbolj ustreza odprta uglasitev, ne standardna: “Imam dve akustični kitari, eno uglašeno v duru, pravim ji nemška, drugo pa v molu, ima bolj španski temperament. Na katero bom igral, se odločim glede na barvo, ki jo želim doseči.”

Andrea F v spremnem zapisu poudarja, da Šahbaz glas kitare okrepi “skozi doma narejen ojačevalec, opremljen s hi-fi zvočnikom ter s studijskim digitalnim reverb efektom, kar torej pomeni, da igra zvočnemu prostoru in obenem znotraj zvočnega prostora, ki ga tvorijo akustični zvok same kitare, električni zvok ojačevalca z dodanim umetnim odmevom ter seštevek vsega tega, ko ga skozi zrak obliva v naravnem ambientu, v katerem igra”. Producent je zvok posnel z več mikrofoni, da bi čim bolje ujel prostor in vse barve.

“Čim več vaje!”

“Marsikdo me vpraša, ali med igranjem tudi improviziram. Ne, večina skladb ima strukturo brez manevrskega prostora za improviziranje. Improviziram lahko recimo uvod v Io, a tega je zelo malo. Vse je definirano, pa čeprav ni zapisano.”

Not ne pozna: “Niti ene! Sem poskusil, a to ni zame. Samo včasih si kaj po svoje zabeležim na papir. Niti od metronoma nimam koristi, ritem mi narekujejo notranji impulzi. Kadar me kdo, ki ni v glasbi, vpraša, kako si lahko vse zapomnim in znova zaigram, pojasnim z razumljivo primerjavo: otrok sestavi lego kocke v predmet, ki ga potem lahko razstavi in spet sestavi ... Moje skladbe so bolj zapletene, ampak delujem po podobnih pravilih. Glavna pa mi je vaja. Čim več vaje!”

V najstniških letih si je želel v glasbeno šolo: “A me niso vzeli, češ da sem že nekoliko prestar. Vztrajal sem sam, kitaro sem imel nenehno ob sebi, jo spoznaval, preizkušal ...” Ob omembi, da njegovo igranje nekoliko spominja na Knopflerjevo s prav tako instrumentalnega albuma Altamira (2016), prikima: “Tega albuma sicer ne poznam, je pa Mark Knopfler vsekakor nekakšen vzornik. Vse, kar je naredil, je odlično, njegovi izdelki so zaokroženi, imajo zgodbo ... Tudi njemu sem kradel, drugače ni šlo, saj sem samouk.”

Najpogosteje igra klasično kitaro. Ima tudi električno, ki pa jo prime redkeje. Nazadnje je z njo nastopil leta 2016 na festivalu Kino Otok, kjer je spremljal projekcijo 14 kratkih filmov. “S tistim je bilo kar nekaj dela, potrudil sem se, da je res pričaralo ustrezno vzdušje,” se spominja. “Sicer pa ob električni kitari potrebuješ še druga glasbila, teže nastopaš samostojno. Bend pa s sabo prinese kup usklajevanja, kar sem spoznal v skupinah Implosia, Euphorbia in drugih.”

Daleč najraje igra, manj talenta ima za samopromocijo. A vseeno se letos obeta nekaj nastopov: “Na čisto vsakega se temeljito pripravim. Zmeraj se vprašam: kdo me je povabil, kaj bom spremljal, kakšen je dogodek ... Glede na vse to se odločim, kaj in kako bom igral. Nastopam brez besed, a vseeno moram povedati zgodbo.”

Razmišlja že o novem albumu. Glasbi bo, kakor kaže, kmalu lahko posvetil več časa - odločil se je, da po skoraj treh desetletjih zaključi svojo zgodbo z gostinstvom, Bifeja pri Kralju ne bo več imel v najemu, tam bo zadnjič stregel na zadnji večer tega meseca.

---