Muzikal poje in pleše o upanju

Pogosto se zalotim, kako premišljujem, ali mi je nekaj usojeno. Včasih je namreč videti, da se kolesje življenja suče tako, da te privede do natanko določenega trenutka. Spet drugič se ti zazdi, da si kolesje podmazal sam. Predstava Zadnjih pet let bi lahko bila primer obojega.

Je projekt, ki je po sili razmer preizkušal mojo potrpežljivost in motivacijo, prav tako kot se to dogaja protagonistki, igralki Cathy Hiatt; je izkušnja, ki je terjala, da presežem sebe in svoje trenutne zmogljivosti, prav tako kot se to terja od mlade Cathy; je zadoščenje ob spremembah, ki jih prinese poglobljen stik s svojimi željami in potrebami (če jih poznamo ali se, tako kot Cathy, z njimi šele seznanjamo), in pogum, da svoje želje zaupamo tistim, ki nam jih lahko pomagajo uresničiti; je dogodek, ki me je spodbudil, da preizprašam pojem “usojenosti”, vprašanje, ki vznemirja tudi zaljubljeno, zaupljivo, zanemarjeno, strto in naposled - verjamem - prerojeno Cathy.

Usodna zgodba se menda začne z nekim prelomnim trenutkom. Moj je bil najbrž takrat, ko sem bila kot študentka 3. letnika AGRFT povabljena k projektu Lizistrata, muzikalu, s katerim me je v MGL navdihnila Mateja Koležnik. Ali morda, ko sem v zadnjem letniku segla po svoji stari ljubezni, monologu Devetsto, ki ga je za svojega kolega igralca napisal Alessandro Baricco, in ga s pomočjo petja spremenila v ženski monolog. Ali pa morda takrat, ko se je muzikal Zadnjih pet let “zatipkal” na repertoar Slovenskega stalnega gledališča in ga je nadomestila Pisonova stara ljubezen Dogodek v mestu Gogi, ki me je kot v posmeh mojemu začetnemu razočaranju nagradila z Borštnikovo nagrado za mlado igralko. Morda pa takrat, ko me je SNG Nova Gorica zasnubilo v ansambel z bizarno opereto (muzikalom) Peter Kušter. Ali morda šele letos, ko se mi je - potem ko je naslovu Zadnjih pet let v obliki koprodukcije vendarle uspelo zaživeti - prebudil broad-wayski apetit in sem se podala v New York, kjer sem en mesec vsak dan hodila v šolo igrat, pet in plesat, vsak drugi dan pa v gledališče. Bogve, kje se je zgodba zares začela. Zanimivo pa je, da obdobje, ki ga opisujem, zajema ravno minulih pet let.

Zadnjih pet let v Novi Gorici

18. in 19. decembra bo uprizoritev Zadnjih pet let, ki je nastala v koprodukciji SSG Trst in SNG Nova Gorica, doživela premiero še na novogoriškem malem odru. Protagonistka, igralka novogoriškega ansambla Patrizia Jurinčič Finžgar, ki v muzikalu nastopa ob igralcu tržaškega gledališča Danijelu Malalanu, je ob premieri zapisala svojo zgodbo z muzikalom.

Mnogokrat sem se vprašala, kaj je tisto, kar me pri muzikalu tako zelo privlači (saj, roko na srce, ne gre za žanr, ki bi med igralci slovel kot sinonim visoke umetnosti, prej nasprotno). Petje, seveda, saj čutim, da lahko v gledalcu s petjem izzovem silovitejša čustva kot z besedo samo. Ples, seveda, pa če izvajam zapleteno koreografijo ali stopam po dogovorjeni mizansceni, kar je tudi neke vrste ples. Igra, seveda, ki ima moč, da vse umetniške izraze združi pod isto streho. Ampak razlog za to privlačnost - če se vrnem k domnevnim prelomnim trenutkom - se skriva drugje, in letošnja new-yorška pustolovščina mi je med drugim ponudila tudi vpogled v to.

Letos sem prvič videla kip svobode. Kaj pa je to takega, boste rekli. Saj vendar ne živim na začetku prejšnjega stoletja: v New York se nisem pripeljala z ladjo po desetdnevnem potovanju čez Atlantik, za sabo nisem pustila družine, prijateljev in doma in v Ameriko nisem polagala nobenih usodnih upov (razen tega, da bi se finančni zalogaj potovanja kolikor toliko izplačal). Na začetku prejšnjega stoletja je bilo drugače. Ko si zagledal kip svobode, si vedel, da se je uradno začel The American Dream. In na vsaki čezoceanki je bil človek, ki ga je prvi zagledal. Takrat je okamnel, kjer je pač bil, srce mu je bilo tisočkrat hitreje. Obstal je negiben, kakor da bi ga morali ovekovečiti na fotografiji. In nikar ne mislite, da se take stvari pripetijo naključno, kje neki. Tukaj gre za usodo. Tako se začenja Bariccov Devetsto, ki je med magistrskim študijem postal Moj. Zgodba o pianistu, ki se je rodil na čezoceanki Virginian in se z nje vse življenje ni izkrcal, je - med drugim - tudi zgodba o ameriškem snu. Dogaja se v času masovnih migracij v Ameriko in je zato atmosfersko prežeta z upanjem v boljšo prihodnost, ki ga kip svobode pooseblja. Kip svobode me je takorekoč pospremil iz šolskih klopi v profesionalni svet: nič čudnega torej, da sem tudi sama malodane okamnela, ko sem ga v živo zagledala.

“In na vsaki čezoceanki je bil človek, ki ga je prvi zagledal. Takrat je okamnel, kjer je pač bil, srce mu je bilo tisočkrat hitreje. Obstal je negiben, kakor da bi ga morali ovekovečiti na fotografiji. In nikar ne mislite, da se take stvari pripetijo naključno, kje neki. Tukaj gre za usodo.”

Morda so ob pogledu nanj okamneli tudi avtorji prvih muzikalov. Zelo verjetno so bili Devetstotovi sopotniki, če je Virginian res obstajal. Prihajali so iz Evrope v Ameriko in s seboj prinašali znanje o zvrsteh, ki so bile v Evropi že uveljavljene. Prispeli so v New York, ki je prekipeval od upov najrazličnejših posameznikov, kjer je vsak verjel, da mu lahko uspe. Pustili so se navdahniti in rodil se je muzikal, ki je iz družbenega pojava - ameriškega sna namreč - izklesal tkivo umetniškega izdelka.

Amerika je najbolj opevana država v besedilih songov, New York pa najpogostejši kraj dogajanja muzikalov (Zadnjih pet let je eden izmed njih), in to še zdaleč ne samo zato, ker so tam nastajali. Muzikal si je od svojih začetkov oprtal odgovornost, da svoji publiki ponudi optimistični pogled na svet, da s petjem in plesom slavi življenje (tako kot to počne človek že od pamtiveka v skoraj vsakem ritualu, ki ga poznamo) in da v njej prebudi t.i. Cinderella state of mind, prepričanje, da lahko sanje postanejo resničnost. Optimizem, želja po boljšem jutri, vera v uresničitev sanj. Z eno besedo: upanje. Upanje je ljudi gnalo v Ameriko na začetku prejšnjega stoletja in jih tja žene še danes. In ko muzikal poje in pleše o Ameriki, pravzaprav poje in pleše o upanju.

Zastavo upanja ponosno vihti še danes, ko se Amerika očitno spreminja v simbol nezaupanja. Predstave, ki sem si jih ogledala v New Yorku in so se mi najbolj vtisnile v spomin, so tiste, od katerih sem stopila na hrupno newyorško ulico napojena z upanjem, da se stvari lahko spremenijo, da se lahko izboljšajo, da še ni prepozno. Med njimi moram izpostaviti predstavo Hadestown, z nagrado Tony za najboljšo predstavo 2019 ovenčano priredbo mita o Orfeju in Evridiki, saj tematsko raziskuje ravno ta paradoks: vsi vemo, kako se zgodba o Orfeju in Evridiki konča, a nam to ne preprečuje, da zgodbo spremljamo z upanjem, morda celo prepričanjem, da se bo končala drugače. V času, ko je odsev zaskrbljujoč in zastrašujoč, si želim, da bi gledališče ne bilo samo ogledalo družbe. Želim si, da bi bilo pionir upanja. Ja, tudi takrat, ko si mislimo, da je jalovo.

Morda gre za željo, ki je vzklila tistega “usodnega” dne, ko sem kot otrok prvič gledala Disneyjevo Pepelko, ki sloni na oknu, gleda grad in upa v boljši jutri; in svojo vero v boljši jutri slavi s petjem in plesom. Morda je v meni prebudila t.i. Cinderella state of mind, prepričanje, da lahko sanje postanejo resničnost. Prepričanje, ki me je gnalo na sprejemne izpite, tudi potem ko jih prvič nisem opravila. Prepričanje, ki me je pripeljalo do muzikala Zadnjih pet let, čeprav so ga prvič umaknili z repertoarja. Prepričanje, ki se morda komu zdi naivno in smešno, a me spodbuja k razvijanju vseh mojih umetniških potencialov. Ali me je do tega trenutka pripeljal GPS usode ali naključja, ne vem. Gotovo pa me je do tega trenutka pripeljalo upanje.

---