Gledališče lahko “beremo”
Tržaški Pen Klub že tretje leto občasno domuje v Slovenskem stalnem gledališču. Štirikrat, in sicer v okviru priljubljenega projekta, ki predvideva branje in analizo dramskih besedil. Člani kluba, ki jih koordinira Lina Morselli, izberejo dve uprizoritvi Slovenskega stalnega gledališča in dve predstavi italijanskega gledališča Rossetti, pri katerih kot moderator sodeluje teatrolog Paolo Quazzolo.
Srečanja in debate Pen Kluba odlično uvajajo v ogled predstav. Foto: Pen Klub Trst
V povezavi z uprizoritvami SSG pa imajo člani delavnice zelo spodbudno priložnost, da spoznajo ustvarjalce v živo, saj se na srečanjih lahko pogovorijo z avtorji, režiserji ali igralci izbranih predstav. Ob koncu letošnjih srečanj smo vprašali Lino Morselli za mnenje o poteku letošnjih okroglih miz.
Kako se je sploh začelo?
“Pomislili smo, da bi zagotovo razumeli veliko več ob ogledu predstav, ko bi najprej prebrali in analizirali besedila. Odločili smo se, da bomo gledališče tudi prebrali, ne samo gledali. Kar ni ravno nenavadno, če pomislimo na mnoge tečaje na univerzah. Razlika je v tem, da mi pristopamo neakademsko, kot ljubitelji gledališča.”
Kako poteka vaša delavnica?
“Smo običajna skupina bralcev. Vsak ima mesec dni časa, da lahko prebere dramsko besedilo, nakar se na srečanju pogovorimo, komentiramo, analiziramo. S podporo SSG smo lahko ovrednotili srečanja s prisotnostjo režiserjev ali igralcev. Sodelovanje ljudi, ki živijo v svetu gledališča, ima visoko vrednost in nam ogromno pomaga pri razumevanju besedil. Posredujejo nam informacije o uprizoritvi, o interpretaciji in vse to popolnoma spremeni naše branje in razumevanje predstave, kar je tudi merilo uspeha naše pobude.”
Glede na to, da ste v skupini pretežno italijansko govoreči, bi lahko dejali, da vam taka priprava olajša jezikovno oviro?
“Prav gotovo. Naš spomin je dejansko hitrejši od nadnapisov, ki postanejo v nekaterih primerih skoraj nepotrebni, čeprav ne obvladamo slovenščine. Kar pomeni, da lahko občudujemo vse detajle igralskih kreacij in uprizoritve.”
Kako izbirate besedila oziroma predstave?
“Prednost imajo besedila avtorjev, ki jih ne poznamo ali jih manj poznamo, a so temeljnega pomena v razvoju gledališke zgodovine. V prejšnjih sezonah smo na primer izbrali Taborija in Vekemansovo, a tudi Cankarja, ki je pri italijanskih bralcih manj znan, kljub mnogim povezavam s Trstom. S takimi izbirami širimo svoje znanje in 'knjižno zbirko'.”
Se branje dramskega besedila bistveno razlikuje od branja knjige?
“Branje dramskega besedila zahteva od nas drugačen pristop, pomnjenje, tudi vizualizacijo. Postavljamo ga čisto naravno na oder, kar se ne dogaja z romanom. Imamo torej drugačna pričakovanja tudi v odnosu do naših srečanj in debat, predvsem do ogleda predstave. Včasih se uprizoritev bistveno razlikuje od naših pričakovanj in je boljša od naše mentalne predstave. Naše branje se v tem smislu dejansko zaključi le po predstavi.”
Letos ste se odločili za branje in analizo predstav Na valovih Saše Pavček in Artemisia Gentileschi Lina Marrazza. Kaj bi nam lahko povedali o teh besedilih?
“Na valovih je predstava, s katero smo bili zadovoljni, čeprav se je konec iz uprizoritvenih razlogov razlikoval od besedila. Režiser pa je znal ohraniti smisel tega zaključnega prizora, zato smo zelo cenili to variacijo. Artemisia bo na sporedu spomladi, po zanimivem naključju pa smo prebrali besedilo v dneh, ko so povsod manifestirali proti nasilju nad ženskami, kar je tudi ena glavnih tem predstave. Pogovor z režiserjem se je poleg umetnosti dotaknil zgodovine in etike, zato zdaj nestrpno pričakujemo ogled predstave! Kljub temu, da je to žensko zgodbo napisal moški, smo doživeli besedilo kot primer globokega branja ženske problematike: govori o zgodbi izpred mnogih stoletij, tematika pa žal ostaja zelo aktualna.”