Bakalina Velika je razprodala klub Cankarjevega doma in požela ovacije

V resnici je težko reči, zakaj je prvenec Prvi krajec Bakaline Velike, skupine z orkanovim očesom v Čadrgu, bliskovito osvojil toliko občinstva, da je skupina že v predprodaji razprodala torkovo ljubljansko predstavitev v klubu Cankarjevega doma. Pristnost, prvinskost in spoštljivost do narave ...

Odpri galerijo

LJUBLJANA > In vse našteto je prelito tudi v čudovito glasbeno podobo. Bakalina Velika, mlajša, a večja sestra dua Bakalina, v katerem sta kar štiri plošče ustvarila Jani Kutin in Renata Lapanja, premore poln, mestoma kontemplativen, spet drugje kakofonično eksploziven zvok. Ob Kutinu in Lapanji ga soustvarjajo še multiinstrumentalist, član mednarodno vse bolj priznane zasedbe Širom, pa tudi Janijev brat Samo Kutin, kitarista Dejan Lapanja in Matej Magajne, tolkalec Marjan Stanić (član Čomp, Vasko Atanasovski Tria in drugih) in rimsko-tržaški trobentač, zdaj tudi vse bolj Tolminec, Andrea Pandolfo.

Čudežn sviet, ki je kakor na plošči odprla tudi koncert, je pesem o čudenju nad naravo in o svojevrstni (pozitivni) ponižnosti, ki vsebinsko preveva ploščo. Je ena tistih, ki se začne umirjeno in na koncertu dobi vznemirljivo dolg, čuten uvod, ter se nato razpoči v osupljiv drnec in bohotnost zvoka, ki se tudi drugod večkrat pojavi in dobi z melanholično trobento ponekod že kar himnične razsežnosti. V novi glasbeni zgodbi je Jani Kutin, prvenstveno kmet, kot rad poudari, nekdanje duhovite, tudi z zgodovino in etnologijo zaznamovane štorije zamenjal za introspektivne. Zazrl se je vase kot človeka v odnosu z naravo in okolico. V Mladi piesmi izvemo, da ga pesmi pokličejo, da bi jih napisal, presunljiva Žlied, v kateri je tudi v živo slišati posnetke pokanja lesa, pa se izteče v nekakšno racionalno pomiritev, z zavestjo o moči samoobnove narave. Nič kaj pomirjujoče niso Sajne, a na koncertu (tako kakor na plošči) sta najudarneje zazveneli Biele vode in Krn, v katerih so se glasbeniki večkrat spustili z vajeti, ki jih predstavljajo posnetki, posneti v Čadrgu v minulih dveh zimah.

Za biser je tudi v živo poskrbela Bogdana Herman, ki je s Kutinom zapela Človek in luna. Uradni del je sklenila Zadnji sprehod, v kateri so poslušalci prisluhnili tudi oglašanju živali, posnetkom dr. Tomija Trilarja iz Prirodoslovnega muzeja, in se bodisi čudili bodisi poistovetili s Kutinovo željo, da bi ga v pogrebnem sprevodu spremljale živali.

Slediti ni moglo drugo kakor ovacije. In vrnitev na oder še z dvema iz Bakalinine zakladnice v razkošnejši preobleki - K se je dielu sviet in Stariga tata karajne. V drugo, ko se občinstvo ni moglo sprijazniti s koncem, pa se je na oder vrnil zgolj še duo.

Glasba, ki s svojo svetlobo zmore presvetliti mrak vsakdana, ima le eno pomanjkljivost - premalo je je že za drugi dodatek. Morda bo do spomladi, ko jo v nizu Cankarjevi torki znova pričakujejo, Prvemu krajcu sledil Ščip.

---