Čelada je ostala cela, lobanja žal ne

“Ojoj, nekaj težkega me je zadelo,” je bila prva misel Bogomirja Remškarja, izkušenega jamarja in jamarskega reševalca iz Ajdovščine, ko ga je pred dobrima dvema tednoma pri dvigovanju iz jame Preporod na Predmeji v glavo zadela skala. Težka naj bi bila približno pet kilogramov. “Bila je v velikosti čelade,” je opisal Remškar, s tem pa se simbolika čelade še zdaleč ne konča.

Odpri galerijo

AJDOVŠČINA > Bogomir Remškar - med jamarskimi kolegi bolj znan kot Božo - se je v jamo Preporod na Predmeji 21. avgusta podal z Grego Maffijem, da preverita, ali se jama iz dveh krakov znova zlije v enega ali ne, na poti nazaj pa bi jamo, dolgo 250 metrov, znova izmerila.

“Vsi drugi scenariji bi se slabše končali”

A se je zapletlo že kmalu po začetku dvigovanja, nekaj minut po eni uri ponoči. Nesreča se je zgodila, spomnimo, približno 150 metrov pod površjem. Grega, ki je plezal pred Božom, ga je opozoril na to petkilogramsko skalo, ki ni bila trdna. Nato se je iz razloga, ki Božu ni znan, odkrušila in mu padla na glavo. K sreči ga je pred hujšimi posledicami ubranila čelada. “Preden sva se spustila v jamo, v avtomobilu nikakor nisem našel svoje čelade, zato sem vzel društveno, ki je malce novejša od moje,” je povedal Remškar natanko dva tedna po nesreči. Čelada je pri tem ostala cela, Božova lobanja pa je počila. “K sreči me je skala zadela v predel nad čelom. Vsi drugi scenariji bi se slabše končali,” je prepričan. Skala bi ga namreč lahko zadela v ramo, roko, nogo in poškodbe bi lahko bile še hujše.

Časovne kapsule vabijo Krištofe Kolumbe

Božo Remškar je jamar in član Jamarskega društva Danilo Remškar, ki je ime dobilo po njegovem očetu, ustanovitelju društva, od leta 1987. V tem času si je Božo nabral veliko izkušenj kot jamar in jamarski reševalec doma in v tujini. Najbolj je ponosen na to, da je odkril več kot 100 jam v Sloveniji, med njimi najglobljo v Trnovskem gozdu. To je Bela griža 1, dolga 880 metrov. Poleg tega pa sodeluje pri odkrivanju 1000 metrov globoke jame Macola-Jarak-Huevos na Kaninu. “Jame so kot časovna kapsula, saj imajo vedno enako temperaturo. Jamarji se gremo v njih predvsem Krištofe Kolumbe, saj jih želimo raziskati, predvsem pa iščemo prazen prostor,” je razložil.

“Ojoj, nekaj težkega me je zadelo,” je bila njegova prva misel. Ulila se mu je kri z glave, Božo pa je še naprej plezal iz jame. Po 20 metrih se je ustavil, ker ni mogel več naprej. “Ne spomnim se, da bi me kaj bolelo, a enostavno nisem mogel več naprej. Morda je bila to posledica šoka, adrenalina, pretresa možganov,” je razmišljal naglas.

Grega, ki je bil tedaj približno 20 metrov pred njim, ga je večkrat poklical, a se Božo na klice ni odzval, zato se je vrnil do njega, ga oblekel in splezal na površje, od koder je poklical reševalce. “Uro in pol sem bil sam v jami, na robu brezna. Nato so prišli do mene zdravnica in ostali jamarski reševalci,” se je spomnil in dodal, da je Maffi kot izkušen jamarski reševalec ohranil mirno kri in storil vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi jamarskega kolega živega rešil iz jame.

Božo Remškar

jamar in jamarski reševalec

“To reševanje je bilo drugačno od ostalih prav zato, ker se v tem majhnem jamarskem svetu v Sloveniji vsi poznamo in smo dobri prijatelji. Reševalci so bili zato drugače prizadeti, kot če bi reševali tujega jamarja.”

“To reševanje je bilo drugačno od ostalih prav zato, ker se v tem majhnem jamarskem svetu v Sloveniji vsi poznamo in smo dobri prijatelji. Reševalci so bili zato drugače prizadeti, kot če bi reševali tujega jamarja,” je opisal zadnjo veliko jamarsko reševalno akcijo pri nas. “Ker so sumili, da imam poškodovana vratna vretenca, so bili pri reševanju še bolj previdni, a sam pri sebi sem bil pomirjen, ko sem začutil roke in noge.”

Naporna pot do bolnišnice

Ko so 49-letnega jamarja po več kot 27 urah reševanja in širjenja rovov naposled uspeli dvigniti na površje, so ga z reševalnim vozilom odpeljali v ljubljanski klinični center. “Spomnim se, kako je bila ta pot naporna. Makadamske poti ni hotelo biti konca. Ves čas mi je bilo zelo toplo, saj sem ostal imobiliziran do slikanja v bolnišnici,” je še povedal o najdaljši noči v svojem življenju. Priznal je, da je v jami Preporod zagotovo doživel neke vrste svoj preporod, saj se bo odslej pod zemljo odpravil še bolj previdno.

Počena lobanja se uspešno celi, nekaj šivov na čelu tudi, zaradi pretegnjenih vratnih mišic pa v zadnjem času slabše spi. “Predvsem me zanima, kakšen bo občutek, ko bom šel ponovno v jamo,” je sklenil ajdovski jamar, sicer profesor zgodovine in sociologije v Šolskem centru Nova Gorica. A do takrat ga čaka še nekaj tednov okrevanja in fizioterapij. Nato pa se bo najverjetneje v katero od jam Trnovskega gozda odpravil z novo čelado, ki so mu jo v bolnišnici podarili jamarski kolegi.

---