Ves svet je velik dom!

Načeloma se kronistom ne zgodi prav pogosto, da bi jim zmanjkalo besed. A glasbeni festival No Borders v bližini meje s Slovenijo in Avstrijo s svojimi naravnimi kulisami ob Belopeških jezerih ali na Selli Nevei predstavlja svojevrsten izziv. V soboto ga je odprl izvrsten kantavtor Daniele Silvestri, ki si je z angažirano radostjo prislužil celo spoštovanje naravnih sil. Naliv je počakal.

50-letni SIlvestri je svojo glasbo predstavil s petčlansko zasedbo. Foto: Andraž Gombač
50-letni SIlvestri je svojo glasbo predstavil s petčlansko zasedbo. Foto: Andraž Gombač

BELOPEŠKA JEZERA > Kdor se je festivala No Borders že udeležil, ve, da prirediteljem slaba vremenska napoved ne jemlje poguma.

Udeleženci lanskega koncerta Bena Harperja v dežju so bojda doživeli nepozaben dogodek, sobotni nastop Danieleja Silvestrija pa je očitno tako navdušil sile, ki upravljajo z vremenom, da so, grozeči napovedi navkljub, z neurjem počakale prav do konca, do zadnje skladbe Cohiba iz leta 1996, posvečene Che Guevari, s katero - angažirano in obenem radostno - poslušalce zvabi k plesu in sklepa koncerte.

Trilok Gurtu, Levante in elektronski tango

Prihodnji konec tedna bo No Borders glasbeno še pestrejši: v petek bo na Selli Nevei nastopil kantavtor Vinicio Capossela, v soboto pa bo že ob 8.30 na odru sredi zgornjega Belopeškega jezera ekskluzivni projekt, naslovljen Lake Sound, predstavili Trilok Gurtu, Roy Paci, Jacques Morelenbaum in Carlo Cantini. Ob 14. uri se bo ob Belopeških jezerih predstavila kantavtorica Levante, ob 16. uri pa bo oder zavzel Plaza Francia Orchestra, nekakšen superbend elektronskega tanga, ki sta ga ustanovila Müller & Makaroff iz znamenitega Gotan Project. 4. avgusta bo za ponoven glasbeni urok na višini pred planinsko kočo Gilberti poskrbel brazilski violončelist Morelenbaum.

Brezskrbna zabava in pomembna vprašanja

Kdor Silvestrija pozna zgolj po simpatični, živahni uspešnici La paranza, ki je tokrat zazvenela v dodatku pred Cohibo in kajpada prijetno zazibala občinstvo vseh generacij, morda ne ve, da je kantavtor ne le globok, temveč tudi eden najbolj družbenokritičnih. Eden tistih, ki poezijo redno uporabljajo za nastavljanje ogledala italijanski družbi in njenim stranpotem.

Glasbenik povečini gode na akustično kitaro, občasno pa sede tudi za klavir. V idiličnem okolju ob jezeru, kjer je ob solidnem ozvočenju večina od 3000-glave množice nastopu prisluhnila sede na travi kot na pikniku, je postregel tudi z nič kaj veselo Le navi (Ladje), ki je šla od leta 2010 svojo pot: “Ko sem jo napisal, res nisem mislil, da bo pesmica kakorkoli politična. V morju od nekdaj ljudje umirajo, a življenja je treba reševati.”

Še prej je zazvenela zavestno politična, v srži žalostna in pretresljiva, a namerno poskočna L'appello (obe s plošče S.c.o.t.c.h.), v kateri Silvestri govori o smrti Paola Borsellina, ki ga je ubila mafija v spregi z delom takratne politike. “Si predstavljate, bil je 19. julij 1992, in že 27 let se konec julija sprašujemo, kaj se je zgodilo. In pravico imamo do resnice. Do odgovorov.” Posebej prirejena za turnejo je zazvenela in navdušila tudi Argentovivo. S kar tremi nagradami, zlasti za besedilo, je moralna zmagovalka minulega Sanremskega festivala, v njej pa pevec spregovori kot nerazumljeni, nekoč hiperaktivni otrok, zdaj najstnik, zatrt in “ugasnjen” pred zasloni.

Glasba in narava

Domala vsi letošnji dogodki, z izjemo včerajšnjega koncerta Marca Mengonija - ta ni imel take sreče in je odzvanjal v dežju - so brezplačni, in tako je porušena že meja osebnih financ. Domala vsi koncerti so popoldan, ob 14. uri, kar privabi občinstvo vseh generacij, tudi najstarejše in najmlajše v družbi skrbnikov. Poskrbljeno pa je tudi za javni prevoz, saj iz Trbiža in iz Planice vozijo brezplačni avtobusi na približno 15 minut. Kdor prispe nekaj ur pred dogodkom, lahko za tri evre parkira tudi v bližini prizorišča.

Festival so pred 23 leti ustanovili zlasti v želji, da bi z njim promovirali naravne lepote Trbiškega in okolice ter neokrnjeno naravo predstavili z roko v roki s kakovostno glasbo, domačo in tujo. Z ekološko naravnanostjo in odprtostjo pa je festival postal tudi svojevrsten glasnik drugačnih premislekov, ki vsekakor niso v sozvočju s hitrim sodobnim tempom življenja in potrošniško družbo.


Najbolj brano