Ne, istrske trme še ni odplaknilo

Premoremo veliko izvrstnih big bandov, ampak potrebne bo še veliko volje, pa tudi moči, sreče, denarja in še česa, da obdržimo edinstven festival, na katerem se tovrstna glasba lahko razpoči, kakor si zasluži. Takšen je povzetek 15. festivala MareziJazz, ki so ga minuli konec tedna podprli tako glasbeniki kakor obiskovalci in podjetniki, a ga je na koncu žal odplaknilo neurje.

Odpri galerijo

MAREZIGE > MareziJazz, tokrat naslovljen Running on Empty - vožnja na hlape, je v težavah. “Odvisni smo od obiska in posledično od vremena, ki nam dve leti zapored nikakor ni bilo naklonjeno. In ker ne pobiramo vstopnine, so bila osrednji del našega proračuna sredstva iz razpisov, ki pa se iz leta v leto krčijo, tudi ko na njih uspešno nastopamo,” so pred letošnjim druženjem sporočili s festivala, ki ga Marežgansko mladinsko društvo prireja z Javnim skladom za kulturne dejavnosti in Zvezo big bandov Slovenije.

Da bi se izkopali iz dolgov in MareziJazzu omogočili prihodnost, so prosili za podporo. A spet se je oglasilo tudi mračno nebo ...

Puška še ni v koruzi

Začelo se je dobro. Programsko okrnjen festival so v petek pod milim nebom odprli istrski domačini: Špičikuc Orchestra iz Sv. Petra je živahno nizala tudi svetovne uspešnice, denimo Stayin' Alive skupine Bee Gees in Come Together neumrljivih Beatlov, sledil je Big band Stična, ki se je poklonil pionirju slovenskega jazza Janezu Gregorcu in zbrane najbolj navdušil s Feeling Good, znano v izvedbi Michael Bubléja. Energičnemu nastopu Big banda Radlje je sledil MareziJam, improviziranje ad hoc zasedbe.

V soboto pa je uspelo nastopiti le Big bandu Šentjur in tržaškemu Big bandu Theory, lokalni Bend-it! pa se je moral že kmalu z občinstvom vred umakniti pred hudim neurjem, ki je onemogočilo tudi nastop tolminskega Jazz Punt Big Banda. Zatem so druženje na MareziJamu do jutranjih ur nadaljevali le najvztrajnejši.

“Z odzivom sponzorjev smo zadovoljni. Poleg tistih, ki so prispevali produkte in storitve za 'crowd funding', so v stik z nami stopili tudi drugi, pripravljeni finančno podpreti MareziJazz v prihodnje,” nam je v imenu organizatorjev sporočila Mateja Filipič. Četudi je bilo obiskovalcev manj kot običajno, v soboto zlasti zaradi slabe vremenske napovedi, so tisti, ki so prišli, festival podprli precej bolj kot prejšnja leta, ugotavljajo organizatorji, hvaležni tudi podpori lokalnih medijev in pomoči prostovoljcev.

“Po klavrnem zaključku je morala v ekipi nizka, 'štejemo mrtve'. Ne moremo reči, da smo razočarani, saj na vreme ne moremo vplivati, vsekakor pa je priokus grenak - čeprav smo naredili vse, kar je v naših močeh, nam vseeno ni uspelo. Ta trenutek težko govorimo o naslednjem letu. MareziJazz 2020 ni zagotovljen, a s tradicionalno istrsko trmo nismo še vrgli puške v koruzo.”

Braco Doblekar, nekdaj član bendov Srce, September, Hazard in drugih, pri 75 letih pa mladostno živahen dirigent Big benda Stična, je v petek pred sabo imel veliko mladih, tudi svojega osemletnega sina Jakoba Jono za bobni. “Pa tudi sicer smo mladi, polovica benda še ni polnoletna,” pravi Doblekar, ki se nam je včeraj oglasil v Piranu, kjer občasno živi.

Ugotavlja, da jazz privlači samo še zelo mlade in starejše glasbenike, medtem ko tisti vmes igrajo drugačno glasbo, takšno, s kakršno lahko kaj tudi zaslužijo.

“Zelo žal mi bo, če bo MareziJazz propadel. Je edinstven, le tu se lahko predstavijo mladi glasbeniki, ki igrajo v big bandih. Ta festival še zmeraj zelo podpiram, kakor sem ga že v letih, ko sem vodil Big band DOM. Včasih smo se držali načela, da vsako leto srečanje pripravi eden od big bandov. A igrali smo v dvoranah, kjer niti glasbeniki niso poslušali drug drugega. Medtem ko so eni nastopal v prazni dvorani, so drugi zunaj kadili. Zarobantil sem, da to ni fer. V Marezigah pa smo vsi zunaj in se poslušamo.”

---