Od bližnjih smo zelo oddaljeni

Kaj so v avtu skupaj počeli 56-letni možakar, 29-letno dekle in 12-letna punčka? Njihovim bližnjim ni jasno, odkod se poznajo in kam so bili namenjeni, ko se jim je pripetila huda prometna nesreča. Predstava Deklice ne bi smele igrati nogometa bo na sporedu koprskega gledališča spet jutri in v soboto, oba večera ob 20. uri.

Danes 40-letna Marta Buchaca, uveljavljena in nagrajevana katalonska dramatičarka, režiserka in scenaristka, je komorno dramo Las niñas no deberían jugar al fútbol (Deklice ne bi smele igrati nogometa) napisala pred desetletjem, jo tedaj tudi krstno režirala v sklopu barcelonskega festivala Grec in leto pozneje še v tamkajšnjem gledališču Versus, leta 2014 pa sodelovala pri istoimenskem televizijskem filmu, ki ga je režirala Sònia Sánchez.

Mednarodno uspešno dramo v prevodu Marjete Drobnič je v mali dvorani koprskega gledališča na noge - oziroma stole - postavil režiser Daniel Day Škufca z dramaturško pomočjo Nine Šorak. Odrskih desk tokrat ni, trije igralci nastopijo na golih tleh, uprizoritev pa še posebej zaznamuje scenografija, za katero je poskrbel Voranc Kumar - prizorišče skoraj nima globine, je ozko, zamejeno z gladko steno in dogajanje je potisnjeno gledalcu pred nos. Kar je dobrodošlo, saj so precej pomembni pogledi, grimase in drugi zgovorni detajli.

V zanimivo zasnovanem gledališkem trilerju se soočijo gospa v zrelih letih, mladenič in dekle, popolni neznanci, ki v čakalnici barcelonske bolnišnice čakajo zdravniške izvide. Njihovi bližnji - 12-letna hči, 29-letno dekle in 56-letni oče - so zdaj v komi ali narkozi, zato ne morejo povedati, odkod se poznajo in kam so bili namenjeni, preden je njihovo pot pretrgala prometna nesreča. Trije igralci so oblikovali poglobljene, izbrušene vloge: Mojca Partljič je kot Mati cinična, zajedljiva, mračna, zlovešča, napadalna, Tjaša Hrovat je bolj introvertirana Sara, zaskrbljena, vseskozi v krču, zatem se jima pridruži še Igor Štamulak kot živčni, po prekrokani noči tudi pomečkan Toni. Vsak od njih postopoma spoznava, da hčerke, očeta, punce sploh ne pozna, med njimi je ogromno zamolčanega, vsak je neskončno oddaljen od svojega bližnjega. In sleherni v nahrbtniku, katerega vsebina očitno ni povsem jasna niti lastniku, prenaša strašno težo.

Medtem ko ponesrečeni visijo med življenjem in smrtjo - v bolnišničnih posteljah so slabo vidni na malih zaslonih pod stropom - se trojica v čakalnici zaplete v nerazvozljiv klobčič sumničenj, obtožb in strahov. Vsakdo vidi iver v očesu drugega, bruna v svojem pa ne.

Veristična kostumografija je delo Anje Ukovič, k ustrezno napetemu vzdušju pa pomembno prispeva zamolkla glasba (Tine Grgurevič - Bowrain), pravzaprav tesnobno brnenje, ki se občasno razpoči v elektronski plesni hit Sky and Sand bratov Fritza in Paula Kalkbrennerja iz Berlina.

Ustvarjalci so dogajanje pustili v Španiji, nekaj tuje stvarnosti so pojasnili z opombami, vešče vtkanimi v besedilo, dramo pa so ponašili le s prologom in epilogom - iz zvočnikov se oglasi režiserjev monolog, zgrajen na fascinaciji z lokalno zgodovino, z mitom, da so na prostoru današnjega koprskega gledališča davno tega potekali sodni procesi in celo izvršitve smrtnih kazni. Razmišljanje o duhu, ki baje še zmeraj straši po gledališču in je svoj pečat vtisnil tudi predstavi, je odvečno, domiselno dramo po nepotrebnem obremenjuje, utemeljena pa ni niti ljubljanska izreka.  

---