V Gogi se ni dogajalo, v topilniškem muzeju pa

Igralci male gimnazijske gledališke šole in dramatičnega društva Idrija z odlično režiserko Ano Kržišnik Blažica so v groteski Slavka Gruma Dogodek v mestu Gogi dosegli enega svojih vrhov. Režiserka je presenetljivo dosledno sledila literarni predlogi, presenetila pa z izbiro okolja - igra je zaživela na vseh 160 stopnicah topilniškega muzeja.

IDRIJA > Dogodek v mestu Gogi so uvedli kriki in kašljanje. Skozi srhljivost je Nažigač (Viktor Kalan) gledalce popeljal na uvodno prizorišče v topilnici oziroma Gogi. Režiserka Ana Kržišnik Blažica ne bi mogla najti boljšega ambienta za neizživeto mesto, kot so klasirnica, drobilnica rude in končna postaja, ki je rudo iz idrijskih nedrij sprejemala. Dlake so stale pokonci, še preden sta opravljivi sestri Afra in Juta gledalce vpeljali v sprevržen mestni vsakdan.

V pričakovanju dogodka

Dogodek v mestu Gogi, pravzaprav večno čakanje nanj, je najbolj znano predvojno delo dramatika Slavka Gruma. Nima pravega dramatičnega zapleta, saj so prebivalci Goge sami po sebi velik psihološki zaplet. Režiserka in dramaturginja je s psihološko napornim delom igralce postavila pred težko preizkušnjo. Brez odra, tik pred očmi gledalcev, skozi temačna nadstropja topilnice, so drugič nastopili skupaj sedanji in bivši gimnazijci, kaljeni v mali gledališki šoli in člani Dramatičnega društva Idrija. Medgeneracijsko sodelovanje se je obrestovalo in dalo doživeto igro težavnih likov. Niti na 16. ponovitvi igre ni bilo slutiti niti trohe izpetosti.

Če se je Goga predstavila srhljivo, je bilo uvodno opravljivo čebljanje sester Afre (imenitna Maja Vogrič, v alternaciji jo je igrala Maruša Mlakar) in Tarbule (vedno odlična Polona Ferjančič, v alternaciji pa Tara Caruso Bizjak) skoraj sproščujoče. Se je v Gogo res vrnila mlada trgovčeva hči Hana? Izpraševanje zmedenih mimoidočih (s čudaškim Klefom se je vrnil najizkušenejši igralec v ekipi Zdravko Miholić) je dogajanje vrnilo v čudaškost sprevrženega mesta. Kot pokojni naddavkar, ki je pozabil, da je umrl in je šel na svoj vsakdanji “izprehod” ter na njem obudil spomin na ženo, je fantastičen Marijan Beričič, ki je ustvaril zanesljivo najbolj doživeto vlogo v dolgi amaterski igralski karieri. Od življenjske sopotnice se je dejansko poslovil le nekaj dni prej.

Več kot dovolj za ježenje kože. Omilil jo je Nažigač, ki je gledalce povabil, naj odnesejo svoje stole in pručke do naslednjega prizorišča. Do platonskega zaljubljenca v Hano, pesnika Klikota (upodobi ga tudi dejansko pesnik Tilen Klinc) in uvodnega srečanja z zaljubljencem v literaturo, a nesrečnim grbavcem Teobaldom (izkušeni Miha Koblar) in njegove skrbnice gospe Prestopil (prvič po dolgem času na odru imenitna Ivana Gantar).

Naposled Hana in njena rešitev

Še en vzpon s stoli in pručkami je privedel do osrednjega prizorišča. Do glavne igralke Hane (čutna igra Hane Rijavec, v alternaciji Mojca Lukan) in hišne služabnice, Hanine zaupnice gospe Tereze, v katero se je prepričljivo vživela Sonika Kovačič. Hana se je vrnila, da bi spet odšla, a naj bi prej opravila z mladostno izkušnjo posilstva, ki ga je vršil hišni hlapec, prestrašeni Prelih. Z najtežjo vlogo je zelo dostojno opravil novinec v gledališki ekipi Tomaž Bizjak.

Ker je režiserka precej dosledno sledila literarni predlogi, se ob ponovnem spolnem napadu Hana skoraj ni branila. Naposled pa naj bi Prelihu s svečnikom zadala poslednji udarec. Boječni pisar Klikot je zbral le toliko moči, da ji je truplo pomagal odvleči.

Po ponovnih srečanjih z osrednjimi liki gledalci izvedo tudi, da želi opravljiva Afra v večnost za svojim ljubim. Ki jo je zapustil, ona pa njegovega otroka - nesrečnega Teobalda.

Po zadnjem pomiku gledalcev, tokrat brez pručk, do končne postaje topilnice, je v Gogi vrvelo. Prelih je preživel, a izgubil spomin, Hana pa je lahko odšla in se rešila. Prebivalci so ostali ujeti v mesto brez dogodka, ker jim je to najbolj ustrezalo. Ob omenjenih glavnih vlogah je v igri brez šibkega člena nastopila še vrsta igralcev. Skupno kar 29. Zlili so se s zaprašenostjo Goge oziroma topilniškega muzeja in Idrije, ki še vedno ne premore gledališke dvorane.

Ta mesec igralce čaka še nastop pred selektorico Linhartovega srečanja. Sicer pa pripravljajo igro, s katero bodo novembra v Gogi, oziroma Idriji, proslavili 250-letnico najstarejše gledališke stavbe na Slovenskem in 130-letnico dramatičnega društva, ki je to, sedaj kinematografsko dvorano, njega dni polnilo s slovenskimi predstavami. In bi si dostojen oder, kakopak, zaslužilo tudi danes.  

---