Svetloba in tema, Platon in Siddharta

Z Andrejem Medvedom smo poklepetali o njegovih treh novih pesniških zbirkah in o likovno-pesniški razstavi v Mestni galeriji Nova Gorica, skozi katero bo obiskovalce spet popeljal drevi ob 19. uri, še zadnjič pred iztekom postavitve, ki je na ogled do petka.

Odpri galerijo

NOVA GORICA, KOPER > Andrej Medved (1947), pesnik, filozof, prevajalec, založnik in kustos iz Kopra, je razstavo naslovil To phôs, svetloba, lumen … in tema kot črno sonce v sliki in sodobni poeziji in dodal podnaslov 2 generaciji: slikarstvo - poezija. Tu so likovniki Emerik Bernard (1937), Živko Marušič (1945), Suzana Brborović (1988), Maruša Šuštar (1977) in Enej Gala (1990) ter pesniki Aleš Debeljak (1961-2016), Matjaž Kocbek (1946-2013), Anja Golob (1976) in Neva Lučka Zver (1996).

“Predstaviti sem želel starejšo in mlajšo generacijo. Morda je bil to nenačrtovan odziv na razstavo Čas brez nedolžnosti v Moderni galeriji,” pojasnjuje Medved. “Tam so izbor absurdno določale letnice umetnikov, rojenih le v sedemdesetih in osemdesetih letih. Če prikazuješ sodobno slikarstvo, pokaži vse sveže in obetavne, četudi imajo že 80 let. Emerik Bernard je v zadnjih dveh letih ustvaril izjemne slike, tu je še Živko Marušič, pa Maruša Šuštar kot največji up slovenskega slikarstva, najmlajši Enej Gala ... Morda manjka kdo iz vmesne generacije, a starostna raznolikost ni bila moj cilj.”

Bolj se je ukvarjal z drugim vprašanjem: kako v slikarstvu in poeziji postaviti mejo med svetlobo in temo? “Pri pesnikih je šlo laže, saj je bil Debeljak od prve zbirke Imena smrti nagnjen k posmrtnemu življenju, tudi pri Kocbeku najdemo zavezanost minevanju. Že on je radikalen v izrazju, Anja Golob pa sploh. Poezija mlade Neve Lučke Zver pa je čista svetloba. V slikarstvu je naloga težja, kajti slikarstvo je izvor svetlobe, jasnine. Ta se kaže pri vseh na razstavi, le Gala je na ogled postavil temno sliko, v katero in iz katere svetijo lučke, spredaj pa so razpostavljeni še predmeti.”

Tri knjige, dva doktorata

Neverjetno ustvarjalni Medved je pri svoji založbi Hyperion, povezani s prav tako koprsko KUD AAC Zrakogled, nedavno izdal kar tri pesniške zbirke. “Vsi mi priznavajo, da so povsem različne,” zadovoljno prikima. “Vsaka je posebna v sporočilu, ne v slogu, ki je prepoznavno moj.” Drugače povedano: na eni knjižni strani so po tri trivrstične kitice, ki pa so le del poeme. Ta se kačasto vije s strani na stran, polna slikovitih podob, metafor, primer, asonanc ...

Zbirko Harmid, navdihnjeno z istoimenskim Platonovim dialogom, je podnaslovil O vzgoji in ljubezni in jo posvetil Miklavžu Komelju. Mlajši kolega se mu je pokazal kot izobražen mladenič, ki ga stari filozofi pri Platonu pokličejo k sebi. Komelj na zavihku kot enega najlepših delov zbirke omeni tožbo ob smrti mačke, predlani opevane že v zbirki Muca - La chatte. V Harmida je Medved vključil tudi verze, ki jih je leta 2014 napisal v Parizu, v neprespani noči.

Zbirka Talesova luna s spremno besedo Petra Semoliča je ljubezenska, erotična, Medved jo je posvetil ženi. V zbirki The Twilight Zone of Darkness, ki jo na zavihku interpretira Jelka Kernev Štrajn, pa je zbrana poezija smrti, niča. Naslov je angleški, ker beseda twilight vsebuje tudi svetlobo, kakršne somrak na pozna. V zbirko je Medved vključil tudi nekoliko ironično in igrivo pesem, posvečeno pokojnemu Tomažu Šalamunu,ter pet fragmentov, ki prihajajo iz doktorske disertacije - Medved, novi častni doktor Univerze na Primorskem, je prav včeraj zaključil pisanje disertacije za pravi doktorat na Filozofski fakulteti v Ljubljani. “Je nadgradnja in dopolnitev matemov in antilozofije Lacana, je pa tudi antižižkovska,” pojasnjuje in napoveduje, da bo poleti napisal še samostojno knjigo, v kateri bo obračunal s Slavojem Žižkom, nekdanjim študijskim kolegom.

In želje? Na koncertu skupine Siddharta, ki jo zelo rad posluša in tudi citira v svoji poeziji, bi nastopil kot predskupina, bral pred nekaj tisoč poslušalci.  

---