Kitajski zmaj ne jé le parmezana
Komentarji
18. 03. 2019, 06.00
, posodobljeno: 02. 05. 2019, 18.37
Informativne oddaje v Italiji se te dni veliko ukvarjajo z Marcom Polom. Srednjeveškega popotnika v Azijo po tako imenovani svilni poti na novo odkrivajo pred obiskom kitajskega predsednika Šija Džinpinga v Rimu. Tam naj bi z italijansko vlado podpisal memorandum o vključitvi Italije v kitajsko pobudo En pas, ena cesta, poimenovano tudi nova svilna pot, s katero hoče Kitajska krepiti gospodarsko povezanost 65 držav med Azijo in Evropo.
V EU ima Kitajska podoben dokument že s 13 državami EU, tudi s Slovenijo. Povsod je šlo brez polemik. Voditelji so se nastavili fotoaparatom in rekli nekaj floskul o velikih priložnostih.
Kitajski interes v Italiji ni v uvozu parmezana, ampak Kitajce zanimajo naložbe v infrastrukturo.
Edino, kar je drugače v primeru Italije, je, da je prva od držav G7, ki sklepa ta memorandum s Kitajci. In dovolj je bil čivk z druge strani Atlantika, da je Italijo zajel politični vihar. “Italija je velika globalna ekonomija in ji ni treba legitimirati infrastrukturne nečimrnosti Kitajske,” je na twiterju brez okolišenja svaril Trumpov posebni sodelavec za nacionalno varnost. Za nameček je poziv k previdnosti pristavila še EU.
Italijanska politika se je odzvala zmedeno. Premier Conte mora razlagati, da gre le za neobvezujoč okvir in da države ne daje v gobec kitajskemu zmaju. Gibanje Pet zvezd tišči na plin za podpis, v Ligi bi nekaj dni pred prihodom Džinpinga raje stisnili zavoro. Debatni krožki na televizijah razčiščujejo, ali so Italijani zdaj na strani ZDA ali Kitajske in kako bodo z mencanjem zapravili ugled pri obeh velesilah ...
Jasno je, da kitajski interes v Italiji ni v uvozu parmezana, ampak Kitajce zanimajo naložbe v infrastrukturo. In v gospodarstvu ni zadržkov. Celo pristanišči Genova in Trst vidita v kitajskih vlaganjih konkurenčno prednost, ki jima bo prinesla več blaga. Kitajska družba naj bi tako podpisala sporazum za gradnjo infrastrukture v obeh pristaniščih. A če odpade meddržavni memorandum, ne bo niti že pripravljenih pristaniških dogovorov.
Razglašenost v italijanski politiki je poučna. Zlahka si jo predstavljamo tudi pri nas, če bi se, denimo, za gradnjo 2. tira prijavil kitajski gradbinec. Očitno je, da ne EU ne njene članice ne vedo najbolje, kaj hočejo in česa nočejo od Kitajske. Kitajska prevzema svetovni primat in načrtno, postopno, a vztrajno prodira tudi v Evropo, EU pa ni strateško pripravljena na to.