Ljubezen je v teoriji preprosto, v praksi pa zahtevno delo

V Gledališču Koper so konec oktobra, v Novosadskem gledališču madžarske manjšine pa na začetku novembra po motivih Pahljače Carla Goldonija premierno uprizorili glasbeno komedijo Ventilator. Ponovitvi koprodukcijske predstave v režiji koprskega hišnega režiserja Jake Ivanca - z njim objavljamo intervju, ki je izšel v novosadskem časniku Dnevnik - si boste v koprskem gledališču lahko ogledali 27., v izolskem Kulturnem domu pa 28. decembra.

Srečanje dveh svetov, commedie dell’arte in postapokalipse, vsaj na prvi pogled ne ponuja veliko smeha. Kje ste v tej nekoliko nenavadni kombinaciji vi našli prostor za humor?

“Bilo bi nenavadno, da bi Goldoni svoje besedilo podnaslovil kot komedijo, če bi videl, da je napisal tragedijo. Vsak od njegovih likov je nosilec vsaj ene bistvene človeške emocije ali značilnosti (ljubezen, ljubosumje, pohlep), vsi pa prihajajo v situacije, ki generirajo komično ne glede na čas, v katerem uprizoritve nastajajo. Zakaj torej ne bi mogli predpostaviti, da se ta zgodba dogaja ob koncu civilizacije, ko nam ne preostane drugega kot vrnitev k temeljem? Bistvena sprememba, ki jo prinaša naša postapokalipsa, pa je ta, da so namesto klasičnih likov commedie dell'arte (Harlekin, Pantalone idr.) liki v predstavi dobili živalske lastnosti. Kokoš, koza, pes, mačka ...”

V Goldonijevem času so se ljudje hladili s pahljačo, danes imajo ventilator. Zdi se, da sta ta dva rekvizita ključen in povsem samoumeven člen, ki povezuje Goldonijev čas s sodobnostjo, v kateri se soočamo z globalnim segrevanjem, o katerem govori tudi ta predstava. Je globalno segrevanje danes največji problem civilizacije?

“Pahljača, ki daje naslov izvirniku, je lahko zamenljiv objekt, ki ustvarja vse situacije v komediji in jo zato lahko označimo kot 'komedijo rekvizita'. Ob prvih pogovorih z avtorjema priredbe, Iro Ratej in Juretom Karasom, sem poudaril, da je pomembno pahljačo zamenjati z nečim, kar nam je bliže. Odločitev za ventilator se je izkazala kot najboljša tudi zato, ker se v vseh jezikih (v madžarskem, slovenskem, srbskem in italijanskem) napiše enako. Glede globalnega segrevanje pa ... tudi iz pogreba lahko nastane komedija, kar še ne pomeni, da to ni tragično. Da ni tragičnega brez komičnega, je omenil že Roger Blin. Tudi Čehov je Tri sestre imenoval komedija, igramo pa ga s tempom globalnega segrevanja. Ko bomo ob koncu civilizacije, takrat, ko bomo resnično dojeli, da ni več rešitve, hipotetično 'potegnili črto' pod vsem, kar se je zgodilo, bomo lahko rekli: Kako smo lahko bili tako neumni! Morda je prav naša lastna neumnost največji problem naše civilizacije.”

“Ko bomo ob koncu civilizacije, takrat, ko bomo resnično dojeli, da ni več rešitve, hipotetično 'potegnili črto' pod vsem, kar se je zgodilo, bomo lahko rekli: Kako smo lahko bili tako neumni!”

Jaka Ivanc

režiser

Postapokalipso v vaši uprizoritvi doživljata naroda z najvišjo stopnjo samomorilnosti v regiji. Gre za črnohumorno ironijo usode?

“Ne vem, ali gre za črnohumorno ironijo usode, je pa duhovito. Kot je Jure Karas zapisal v prologu: Če zgodovino pišejo zmagovalci, prihodnost pišejo preživeli.'”

Kako se po vseh civilizacijskih spremembah, padcih in vzponih ljubezen ponovno vzpostavlja kot najpomembnejša in najvrednejša stvar?

“Ljubezen je ... ljubezen. Kaj pa vem, kaj. Ni teorije ... in četudi bi obstajala, vedno je boljša v praksi. Ljubezen in komedija sta v teoriji preprosto, v praksi pa - zahtevno delo. Ljubezen je v svojem bistvu umetnost, komedija pa je čista matematika in škoda je, ko obe postaneta bolj ali manj samo še stvar ekonomije.”

Štirje jeziki, ki jih slišimo v predstavi, niso ovira za njeno razumevanje, zdi se celo, da ti rušijo zidove nerazumevanja. Koliko zahtevnejše je režirati predstavo v več jezikih? Glasba, četudi prepletena s slovenskimi, italijanskimi, madžarskimi in srbskimi sozvočji, bo zagotovo blizu vsem.

“Potrebno je imeti veliko potrpljenja. Na začetku na odru nihče nikogar ne razume. Igralcu je težko čakati na svojo repliko, če sploh ne razume, kaj govori soigralec. Tudi sam na začetku nisem razlikoval med besedilom in zasebnim pogovorom, saj madžarsko ne razumem niti besede. Od vsega začetka pa je bila moja želja, da bi gledalec v nekem trenutku spoznal, da mu ni treba več brati nadnapisov, saj zgodba v takšnih komedijah ni zahtevna. Sicer pa - ni dobre glasbene komedije brez dobrih pevcev in dobrih komikov, da ne govorim o plesnih sposobnostih. Vse je v hitrosti giba in obvladovanju igralske veščine. Pohvaliti moram celotno ekipo in se vsem zahvalit za sodelovanje. Lep spomin.”

Glasbena komedija, kot je zapisano v podnaslovu te uprizoritve, vsekakor ni lahka režiserska naloga, je celo med težjimi, še posebej ko gre za koprodukcijo ...

“Z Davorjem Hercegom, skladateljem, s katerim sodelujem od svoje prve predstave, zadnjih nekaj let ustvarjava glasbene komedije. Davor ima odličen občutek za pisanje scenske glasbe in songov. Najtežje je, da song glasbeno podpira naracijo, da vsebuje ključne informacije, toda ne prevzema glavne vloge. Song je lahko odličen, vendar v predstavi ne bo deloval. Enako velja tudi za besedila songov, ki jih je odlično napisal Jure Karas. Nekatere od njih je napisal celo v srbščini, da bi jih Robert Lenard, ki ne govori slovensko, lahko prevedel v madžarščino. Veliko novih izzivov je bilo, toda z dobro ekipo in izrednimi igralci, ki so odlični pevci, so vsi problemi hitro izpuhteli.”

Ta predstava več kot sovpada s konceptom festivala Sinergy, saj izpolnjuje tisto, k čemur festival stremi: k povezovanju in sodelovanju gledališč manjšinskih jezikovnih skupnosti. Kolikšen je lahko umetniški in družbeni pomen te ideje?

“Vsaka takšna koprodukcija prinaša svežino v gledališke hiše in svežino občinstvu, kar je najpomembnejše.”

NATAŠA PEJČIĆ

Dnevnik, Novi Sad

---