Nasledil je Messija in Ronalda

Luka Modrić je kronal nepozabno nogometno leto 2018 še z najbolj čislanim posamičnim priznanjem. Hrvaški reprezentant, sicer član madridskega Reala, je prejel zlato žogo in tako prekinil desetletno prevlado Cristiana Ronalda in Lionela Messija.

PARIZ > Portugalski in argentinski as imata enakovredni delež v posamični lovoriki, ki jo od leta 1956 podeljuje revija France Football. S po petimi osvojenimi zlatimi žogami sta absolutna rekorderja. Da bi lahko Luka Modrić letos v točkovanju 180 novinarjev iz različnih držav sveta prehitel oba nogometna vesoljca in ostalo konkurenco med 30 nominiranci za zlato žogo, je bilo na dlani. Potem ko je z madridskim Realom tretjič zapored osvojil ligo prvakov (LP), je njegovo kandidaturo še najbolj podkrepila uvrstitev Hrvaške v finale svetovnega prvenstva (SP). Kljub porazu s Francijo je 33-letni Modrić prejel zlato žogo za najboljšega nogometaša zaključnega turnirja. Potem so se posamična priznanja le vrstila.

Izbran je bil za najkoristnejšega nogometaša lige prvakov za preteklo sezono, ki mu je sledil še izbor mednarodne nogometne zveze FIFA. Naposled so mu v Parizu podelili še zlato žogo, s čimer je spisal (nogometno) zgodovino Hrvaške, bivše Jugoslavije oziroma Balkana. V 63. izborih namreč še nihče iz regije ni osvojil najbolj prestižnega posamičnega priznanja. Leta 1998 se mu je z drugim mestom v posebnem točkovanju približal Modrićev rojak Davor Šuker, ki je bil v hrvaškem pohodu do bronastega odličja na SP tudi najboljši strelec zaključnega turnirja v Franciji.

Slovenec za Slovenca

1. Luka Modrić 753 točk, 2. Cristiano Ronaldo 476, 3. Antoine Griezmann 414, 4. Kylian Mbappe 347, 5. Lionel Messi 280. Takšen je bil vrstni red pri vrhu izbora za zlato žogo. Med 30 nominiranci se je znašel tudi slovenski vratar madridskega Atletica Jan Oblak, ki si je na koncu razdelil 25. mesto z dvema točkama, ki mu jih je namenil rojak Andrej Stare. Novinarski kolega je svoje glasove razvrstil takole: 1. Ronaldo, 2. Eden Hazard, 3. Messi, 4. Oblak, 5. Kylian Mbappe. Francoz je bil prvič izbran za najboljšega nogometaša do 21 let. Premierno so podelili tudi zlato žogo za najboljšo nogometašico, ki jo je prejela Norvežanka Ada Hegerberg.

Zidane je vedel

Zlato žogo je pred dvema desetletjema seveda prejel Zinedine Zidane, ki se je pred dvema desetletjema z rojaki povzpel na svetovni prestol. Prav nekdanji francoski as je ob ustoličenju za glavnega trenerja Reala sredi sezone 2015/16 v zaupnem pogovoru Modriću namignil, da ga vidi kot ključnega igralca v svojih načrtih in tudi kot bodočega dobitnika zlate žoge. Ali je sloviti Francoz uporabil le motivacijski govor ali je resnično tako razmišljal, niti ni pomembno. Namen je bil dosežen. Modrić je bil ena osrednjih figur pri uspehih Reala, s katerim je osvojil kopico lovorik. Med njimi izstopajo štiri lige prvakov.

Modrićevo nogometno vrednost so prepoznali pravzaprav vsi največji oziroma najbolj trofejni trenerji, ki so ga vodili. Če ne prej, jih je hrvaški zvezni igralec prepričal s svojim pristopom in predstavami na zelenici, kjer ga je ob izjemnem razumevanju nogometne igre ter tehnično-taktičnih in telesnih sposobnostih vselej odlikovala nesporna moštvena privrženost. Pri njegovem prestopu iz Tottenhama v Real je leta 2012 posebej vztrajal Jose Mourinho. V kraljevem klubu je postal nepogrešljiv, ko ga je prevzel Carlo Ancelotti, pri Zidanu se je dvignil v nogometne višave.

Vprašanje je sicer, ali bi bil Modrić deležen kopice lovorik in priznanj tudi brez prispevka nekdanjega soigralca, vrstnika in drugouvrščenega v točkovanju za zlato žogo Cristiana Ronalda, ki ga na ponedeljkovi podelitvi že po običaju ni bilo. Seveda pa bi se lahko vprašali tudi obratno. Ne nazadnje, ali bi si strelec zmagovitega gola v finalu SP v Južni Afriki Andres Iniesta zaslužil zlato žogo, ki je leta 2010 pripadla Lionelu Messiju soigralcu iz Barcelone.

Ruski mejnik

Vsekakor velja kot pribito, da je Modriću nagrado prinesel razvoj dogodkov SP, v katerem je Hrvaško popeljal vse do finala. Ronaldo in Messi oziroma Argentina in Portugalska se v Rusiji niso proslavili. Spodrsnilo jim je že v osmini finala, Hrvaška, s katero Modrić v preteklem desetletju na velikih tekmovanjih nikakor ni mogel preskočiti prve ovire v izločilnih dvobojih, pa je po dramatičnih razpletih šla (skoraj) do konca. Modrića ni pokopala niti zgrešena enajstmetrovka v zaključku drugega podaljška dvoboja osmine finala z Dansko. V finalu mu je tako kot rojakom naposled zmanjkalo moči proti Franciji, ki je dala tretjeuvrščenega v točkovanju Antoina Griezmanna.

Sicer pa je Modrićeva zgodba pomenljiva in poučna. Nemara so ga prav ovire na življenjski in nogometni poti naredile še močnejšega. Vojna vihra v zadarskem zaledju ga je z družino prisilila v begunstvo. Hajduk je bil njegov prvi igralski izbor, a zaradi domnevne telesne krhkosti ni prepričal tedanjih trenerjev. Pod svoje okrilje ga je vzel zagrebški rival, a pot do udarnega člana prve ekipe Dinama je bila še zavita. Značajsko in igralsko se je učvrstil na zahtevnih igriščih v prvenstvu Bosne in Hercegovine, nadarjenost pa pokazal v Dinamovi podružnici pri Interju iz Zaprešića.

Sledila je selitev k velikemu bratu, kjer ga je pod svoje okrilje vzel (donedavni) neformalni šef hrvaškega nogometa Zdravko Mamić. Z njim se je zapletel v sporna sodna pričanja, zavoljo procesa, ki so Mamića bremenila, da se je osebno okoristil ob Modrićevem prestopu v Tottenham. V Španiji pa je bil novopečeni dobitnik zlate žoge obtožen tudi utaje davkov, a to so že druge zgodbe.

---