Tudi v najtežjih časih so ohranili optimizem

Lavričeva knjižnica je ob 100. obletnici konca prve svetovne vojne izdala knjigo Ajdovski Lokarji in prva svetovna vojna, ki odpira pogled v življenje družine pisatelja Danila Lokarja in v čas vojne, ki je zaznamovala tudi Ajdovščino.

AJDOVŠČINA > Knjigo je uredila Ivana Slamič, ki je prispevala tudi spremno študijo. Za zgodovinski oris Ajdovščine in Šturij v letih 1914-1919 je poskrbel Drago Sedmak.

Intelektualizem in kramljanje

Po sklopu prireditev ob 120. obletnici rojstva ajdovskega pisatelja Danila Lokarja pred šestimi leti in izdaji knjige Tri novele je Lavričeva knjižnica zdaj izdala še knjigo z naslovom Ajdovski Lokarji in prva svetovna vojna: pisma in roman Leto osemnajsto. Izhodišče za pripravo 330 strani obsežnega dela je bila razstava, ki jo je v Lavričevi knjižnici ob 100. obletnici začetka soške fronte z besedami pisateljevega očeta Antona Lokarja Bog dal konec te grde vojne! pred tremi leti pripravila izjemna poznavalka Lokarjevega literarnega dela Ivana Slamič. V veliko pomoč ji je bilo gradivo, ki ga je pisatelj zaupal Narodni in univerzitetni knjižnici (NUK) v Ljubljani, ter “ajdovska” zapuščina s številnimi pismi, dokumenti, dnevniki, časopisnimi izrezki in slikovnim gradivom, ki je po pisateljevi smrti skupaj z obsežno knjižnico ostala v njegovi hiši, leta 2011 pa jo je pisateljev nečak Miha Lokar v imenu dedičev izročil Lavričevi knjižnici.

Zamisel za knjižno izdajo pisem, ki so jih med letoma 1914 in 1918 pisali člani družine Lokar, vključno s stricem, notarjem Arturjem Lokarjem, ter pisateljevi prijatelji, se je ponujala kar sama. “Ko sem urejala Lokarjevo korespondenco, sem ugotovila, da je v njej izjemno veliko pisem, dopisnic in zalepk, ki so si jih pisali družinski člani med prvo svetovno vojno. Skupaj s pismi prijateljev gre za več kot 160 enot, ki sem jih uredila in prepisala. Zanimivost teh pisem je, da razodevajo jezikovne kompetence posameznih piscev in da v njih odseva tudi njihovo razpoloženje. Vsa ta pisanja so zmes intelektualizma, denimo pisma Ivana Lulika in Adolfa Ivančiča ter Anice Lokar, in vsakodnevnega kramljanja. Dokazujejo njihov tesen in pristen odnos. Zanimivo je, da so se tikali, kar za meščansko družino tedanjega časa ni bil običaj. Hkrati nam dajejo okvir pisateljeve biografije,” je na predstavitvi knjige povedala Slamičeva.

Ob zgodbi, ki jo pripovedujejo pisma, je še dodala: “Res je, kar pravi Borut Koloini, da je objavljanje pisem svojevrstno voajerstvo. Vstopaš v družino, gledaš, kaj se ji je dogajalo, ugotavljaš, kako so živeli njeni člani in kakšni so bili odnosi med njimi. In iz vsega, kar lahko razberemo, je mogoče sklepati, da je bilo obdobje med prvo svetovno vojno za družino Lokar pravzaprav najsrečnejše. Že kmalu po vojni se je 'gnezdo' razpletlo in družina je doživela tudi težke zgodbe, a to ni predmet te knjige,” je povedala Slamičeva.

Tudi zgodovina mesta

Kot urednica je pri prepisu ohranila vse posebnosti dopisovanja. Pisma so prepisana dobesedno, Slamičeva pa jih je pospremila z obsežno študijo. Knjigo zaokroža zgodovinski oris obdobja, ki ga je pripravil Drago Sedmak, v njem pa odkriva številne zanimivosti o življenju in dogajanju v Ajdovščini v tistem času. Zapis je le kratek izvleček njegovega raziskovalnega dela Kronika Ajdovščine in Šturij v letih 1914-1918.

Knjigo sklepa tretji del pisateljevega romana Leto osemnajsto, v katerem je Lokar citiral tudi prejeta pisma, vendar Slamičeva opozarja: “Dokument je samo izhodišče za oblikovanje fikcije, ker pri romanu to ne more biti drugače. Če beremo roman kot dokument, potem smo zgrešili vse.”

V Lavričevi knjižnici, ki je delo izdala ob 100. obletnici konca prve svetovne vojne, knjigo po besedah direktorja Arturja Lipovža in članice uredniškega odbora Marije Bajc ocenjujejo kot dragocen poklon ajdovskemu pisatelju, ki se je uveljavil v širšem slovenskem prostoru, njegova dela pa so prevedena tudi v ruščino, češčino in srbščino.

---