Izpoved tistega, ki je zgorel brez spovedi

“Nehajte s temi licemerstvi in ceremonijami, križ Jezusa Kristusa nosim v srcu,” pred smrtjo na grmadi tako spoved kakor ponujeni križ zavrne junak Toledskih plamenov. Giulia Angionija in njegov roman v prevodu Vasje Bratine so na predvečer dneva reformacije predstavili v Trstu.

TRST > V imenu Tržaškega knjižnega središča je tako obiskovalce kakor goste uvodoma pozdravil Martin Lissiach, še posebej vesel začetka sodelovanja s Slovensko matico, “eno redkih kulturnih ustanov, ki posveča pozornost slovenskemu kulturnemu prostoru v celoti”.

Sodelovanje spodbuja tudi predsednik Slovenske matice dr. Aleš Gabrič, ki je poročal, da njihova založba letos ni popotovala samo po Sloveniji, ampak je obiskala tudi Monošter, Dunaj, Celovec, Reko ... In zdaj še Trst, kjer je urednica Ignacija Fridl Jarc obiskovalcem ponosno pokazala sveže izvode Toledskih plamenov - to je prva poslovenjena knjiga iz opusa italijanskega pisatelja in antropologa Giulia Angionija (1939-2017).

Jančar je bil za

Zgodovinski roman iz leta 2006 imajo kritiki za Angionijevo najboljše delo. V središče Toledskih plamenov, za katere je prejel več italijanskih nagrad, je postavil zgodovinsko osebnost: Sigismondo Arquer (1530-1571) je generalni tožilec Sardinskega kraljestva, ki kot heretik pri 41 letih v celici inkvizicijskega zapora v Toledu čaka na smrt s sežigom na grmadi. “To je leposlovno delo, v katerem pisatelj prikazuje človeka pred najhujšim, zadnjim, od njega pa želi v smrtni uri izvedeti glavne reči o poslednjem,” je srž romana na predstavitvi pojasnil dr. Miran Košuta, profesor slovenske književnosti na Univerzi v Trstu.

Angioni je zanimiv znanstvenik in umetnik, je poudaril prevajalec Vasja Bratina: “Bil je predstojnik katedre za antropologijo na univerzi v Cagliariju na Sardiniji in zelo znan v evropskih antropoloških krogih. Z leposlovjem se je zavzeto ukvarjal v poznejših letih. Če bi živel dlje, bi verjetno postal zelo znan pisatelj.”

Z njegovim delom je Bratino seznanil Košuta, nakar je prevajalčeva življenjska sopotnica Rada Lečič, lektorica za slovenski jezik na Univerzi v Trstu, poklicala Draga Jančarja, danes že upokojenega urednika Slovenske matice. Bil je za - in knjiga je tu!

Pisal je tudi o Krasu

“Angioni je kot antropolog preučeval predvsem kmečko kulturo Sardinije in se velikokrat postavil v bran malih kultur in jezikov, se z znanstvenim glasom zoperstavljal valjarju globalizacije,” je dejal Košuta, ki je Angionija spoznal na Univerzi v Pécsu na Madžarskem, na simpoziju o preteklosti in prihodnosti evropskega romana.

Po duši je bil Angioni predvsem pesnik in pisatelj; objavil je 18 pripovednih del in dve pesniški zbirki. Več zgodb je postavil v Fraus, izmišljen kraj, nekakšno sardinsko različico Marquezovega Maconda. Zanimiv za slovenski prevod pa bi bil zlasti roman Gabbiani sul Carso (Galebi nad Krasom) iz leta 2010, ki se dogaja v Trstu in na okoliškem Krasu - Angioni je vojaški rok služil na Opčinah. “To je detektivka, že kar vohunski roman, epopeja naše obmejnosti v tistih delikatnih letih sporov ob železni zavesi,” je pojasnil Košuta in dodal, da Angioni kot zelo raznoroden pripovednik velja tudi za utemeljitelja nove sardinske detektivke.

Srečal je Vergerija

Z našimi kraji in slovensko reformacijo se stika tudi roman Toledski plameni. Osrednji junak Sigismondo Arquer je svoj prvi spis La Sardiniae brevis historia et descriptio objavil v enciklopediji nemškega protestanta in znanstvenika Sebasitana Münstra Cosmographia Universalis - leta 1550, ko smo Slovenci dobili prvi knjigi, Trubarjeva Abecednik in Katekizem.

Še zanimivejše je, da je Arquer v Švici srečal Petra Pavla Vergerija ml., sprva koprskega škofa in pozneje luteranca, Trubarjevega podpornika.

Povezav in vzporednic je še več, je dejal Košuta. Mučenje in sežig Arquerja spominjata na usodo slovenskega protestanta Petra Kupljenika, ki so ga ugrabili, prepeljali v Rim, ga zasliševali, mučili in sežgali - leta 1595 na trgu Campo de' Fiori, kjer je pet let pozneje zgorel še Giordano Bruno.

“Sicer pa so se naši protestanti hitro umaknili v nemški prostor, kadar jim je pretila nevarnost, medtem ko je bila Sardinija pod katoliško Španijo. Obtoženi krivoverstva niso imeli kam pobegniti,” je dejal Bratina.

Roman, ki se izteče na 263. strani, je opremil z 209 opombami, med pogovorom o razlikah med italijanskim in slovenskim zgodovinskim romanom pa je omenil, da pri naših pisateljih pogreša sproščeno domišljijo: “Ko pristopajo k zgodovini, bi bili lahko igrivi, kakor je bil na primer Umberto Eco.”  

---