Marko Vuksanović: “Shakespearov sonet me navduši tudi v deseto”

Skozi leta ni več samo ena najbolj znanih skladb novogoriških Avtomobilov, ki je leta 1994 dala ime istoimenski plošči, temveč tudi naslov zbirke Marka Vuksanovića. Lastnik enega najočarljivejših glasov domače glasbe je tudi avtor nič manj prepričljivih besedil, ki so od te jeseni doma tudi v lični, razkošni in s fotografijami opremljeni knjigi.

NOVA GORICA > A pevec priznava, da knjige ne bi bilo brez prijateljev, zlasti Vilka Lovšina. Ta je bil tudi mecen, zato je kot založnik imenovano njegovo podjetje, ne katera od založb. “Česa takega nisem nikoli načrtoval. Poleg tega sem tako nepraktična in neambiciozna oseba, da sam tega ne bi izpeljal. Prijatelji pa so me morali dobesedno priganjati,” pravi Marko Vuksanović.

Izbrali ste 55 besedil. Je bila ta naloga težka?

“Izbor lahko povzroči veliko preglavic, zlasti če imaš racionalne premise, na podlagi katerih naj bi opravil izbor. Zanesel sem se na intuicijo, ki ji ni treba pojasnjevati odločitev. Upam, da me šesti čut ni pustil na cedilu in je izbor reprezentativen.”

Akustika je izziv

Avtomobili zadnje obdobje nastopajo v akustični različici, s katero so nedavno navdušili tudi v ljubljanski Drami. “V obeh različicah se najdemo. Trenutno uživamo v akustiki. Ker gre za asketizem, je inštrumentarij omejen, zato je tudi po obrtni plati izziv, kako iz skladbe potegniti veliko,” pravi Marko Vuksanović. Skladbe za novo ploščo že nastajajo, a ne bo akustična. Koncert v Drami pa so posneli: “Če bodo posnetki dovolj dobri, morda izidejo na plošči.”

Začnete s prvo ploščo, končate z zadnjo. Ključ je kronološki, a vaše plošče niso vedno imele priloženih besedil. Kako to?

“Besedil ni bilo do plošče Mraz. Razlog je zelo profan: prvi trije albumi so izšli na vinilu in založbe so hotele karseda poceni ovitke. Morda se tudi nisem počutil kot nekdo, čigar besedila bi bila vredna natisa. Potem pa mi je samozavest malce zrasla. To prinesejo leta.” (smeh)

Zdi se, da tako natisnjena besedila zaživijo na novo.

“Imate prav. Več ljudi mi je to reklo. Prijetno me je presenetilo, ko so dejali, da morda celo odkrivajo nekatere plasti, ki se v skladbi ne pokažejo. To pa je pravzaprav opravičilo, da zdaj živijo tudi v tej obliki. Tega nisem pričakoval.”

Marko Vuksanović

pevec in besedilopisec

“Besedilo je zame literarna zvrst, tako kot so drama, roman ali poezija.”

So tudi vas kako drugače nagovorila?

“Nekatera res. Pa ne vem, ali le zaradi časovnega odmika. Menda se avtorjem večkrat zgodi, da šele čez čas ugotovijo, kaj vse so v določenem trenutku naredili. Včasih je to dobro.”

Soočili ste se tudi s praktičnimi izzivi. Morali ste, denimo, najti rešitev za refrene. Kjer se ponavljajo, ste jih skrčili v vrstico, ki sklene posamezno pesem.

“Besedilo je zame literarna zvrst, tako kot so drama, roman ali poezija. Ima tudi določene zakonitosti, ki izhajajo iz tradicije popkulture. Gre za osnovno delitev na kitice, refrene, mostove. In vsi ti deli imajo v skladbi svojo vlogo, tudi pomensko, ne le formalne. In funkcija refrena je običajno, da poantira, kar naj bi pesem sporočala. V pisni obliki je tolikšno ponavljanje povsem nepotrebno.”

Zakaj zapis brez ločil in velikih začetnic?

“Prav zato, ker besedila zame niso poezija. Čeprav ne trdim, da poezija ne more postati tudi dobro uglasbeno besedilo. A imamo veliko dokazov, da dobra poezija še ni zagotovilo za dobro pesem. Vendar ima poezija notranje življenje, notranji ritem, ki ga mora ubesediti sama, skozi sebe, medtem ko je besedilo še v funkciji zvočne, glasbene oblike. Ločila in sintaksa so orodja, s katerimi v poeziji dosegaš učinke, ki jih pri besedilih z glasbo. Po drugi strani prav to opuščanje ločil in velikih začetnic omogoča bralcu, da sam ustvari svoj ritem oziroma zgradi teksturo besedila.”

Ritem pa je drugačen pri besedilih v hrvaščini, ki obsegajo četrtino zbirke.

“Veliko besedil ima slovensko različico, obstajajo tudi slovenski posnetki. Vinilne plošče smo izdajali v srbohrvaščini, ker smo bili pragmatiki; vedeli smo, da naša glasba ni zelo komercialno privlačna. Tako smo ploščam omogočili malce boljšo prodajo tudi izven Slovenije. Knjigo sem si zamislil predvsem kot pripomoček ljudem, ki že tako ali tako poznajo naše plošče, takim, ki si rečejo, če že imamo longplejke in cedeje, pa imejmo še knjigo. In pošteno se mi je zdelo, da so v njej taki teksti, kot so jih poslušali na ploščah.”

Menda se tudi vam zdi, kakor je Neil Young nekoč dejal, da ves čas pišete eno samo pesem. Drži?

“Ja, nedavno sem ga citiral. Vsi imamo eno osnovno preokupacijo, ki je morda prisotna sublimno. Težko jo je preprosto ubesediti in manifestira se v različnih pojavnih oblikah. Vsi imamo bolečino, ki se nam prikazuje skozi različne pesmi, a gre vselej za isto stvar. Po tej plati ima Young prav.”

Zbirko začnete z Ona nosi uniformu, prvo s prve plošče iz leta 1984. Sklenete jo z Bil je dan, ki je na zadnji plošči naslovljena Vedel si in govori o odhodu ljube osebe. Kako to, da se niste odločili za zadnjo, optimistično Ni umika?

“Hja, ste me dobili! Ne vem. Nerad razlagam vsebino skladb, a tu je očitna. Gre za skladbo, ki govori o slovesu od očeta.”

Opremljena je s fotografijo, na kateri ste z njim.

“In z našim prvim avtom, opel olimpio, ki je tudi na plošči Pozna pomlad. Vedel si je ena zadnjih skladb z zadnje plošče. Kak psihoanalitik bi najbrž takoj našel odgovor, zakaj sem jo izbral.” (smeh)

Kakšno poezijo berete?

“Priznam, da nisem kak modernist. Raje imam klasične forme, morda tudi zato, ker to obvladovanje jezika zavidam. Shakespearovih sonetov se nikoli ne naveličam. Istega lahko preberem tudi desetkrat in me vedno znova prevzame. Tudi Šalamuna sem z velikim veseljem bral, pa druge sodobnike, a Kette in Murn sta mi vseeno bliže. V tem pogledu sem starokopiten.”

---