Tomi Meglič: “Rokenrola ne moreš začutiti na tablici”

“Pristajamo na Mars!” grmi z albuma Nomadi, izdanega pri založbi Nika. Še preden bo pristala na rdečem planetu, pa bo Siddharta opravila turnejo po domovini.

KOPER > Pevec in kitarist Tomi Meglič, kitarist Primož Benko, basist Jani Hace, klaviaturist Tomaž Okroglič Rous in bobnar Boštjan Meglič bodo med novo turnejo nastopili tudi na Primorskem: v petek na koncertu v šotoru na koprski Bonifiki, 16. novembra pa še v Športnem centru Hit v Šempetru pri Gorici.

V Kopru sta nas pred nekaj dnevi obiskala brata Meglič.

V starejših intervjujih z vami se je velikokrat pojavila beseda izziv. Nekdaj je bil za vas izziv stadionski koncert, najprej za Bežigradom, zatem še v Stožicah. Kaj je za Siddharto izziv danes?

Boštjan: “Huh ... Narediti dobro ploščo. Kar nam je spet uspelo, vsaj tako mislimo. To je vedno izziv. Potem pa pridejo še drugi izzivi, na primer koncert v Hali Tivoli in turneja po Sloveniji v lastni produkciji. Naša produkcija je zdaj največ, kar lahko v Sloveniji dobiš za ta denar. Radi maksimalno izkoristimo tehnologijo, ki je na voljo: zaslone, osvetljavo, ozvočenje ... To si privoščimo, poživi nas in je izziv, saj ne vemo, ali nam bo uspelo.”

Kaj pa je merilo uspeha? Razprodana Hala Tivoli, razgrabljenih 4000 izvodov albuma ...?

Tomi: “Sreča na naših obrazih. Včasih smo bili tudi tegobni, čeprav so bila prizorišča razprodana. Ker smo vedeli, da med nami stvari ne štimajo. Zdaj smo morda bolj zreli in čutimo povezavo med nami, ki nam največ pomeni. Če nam uspe razprodati Halo Tivoli ali koprsko Bonifiko, je užitek seveda še slajši. Na neki način je tudi to izziv - ostati srečen v tem, kar počneš. Drugo nam ne ostane, saj smo zabredli že tako daleč, da bomo to počeli do konca življenja.”

Tomi Meglič

Vse bolj razumljivi

Kaj to pomeni v Sloveniji - živeti od glasbe?

Tomi: “Zame velik užitek.”

A vas ni prav veliko ...

Boštjan: “Res je, v Sloveniji nas ni veliko. Pri Siddharti je pomembno, da smo že od začetka v glasbi in smo postopoma rasli, ni se vse spremenilo kar čez noč. Sprva smo vsi zraven še delali, šele kasneje smo začeli živeti od glasbe. Danes sploh ne vidim možnosti, da bi počel kaj drugega. Saj ni lahko, nenehno moraš kaj delati in biti prisoten. Ampak uživamo in to je postal naš življenjski slog. Cele dneve razmišljaš samo o Siddharti: kaj bi še lahko naredili, kako bi to dosegli ...”

Tomi: “... in kako bi prišli do še večjega, boljšega užitka. Ker temu je glasba namenjena, pa čeprav je včasih grozna in turobna in težka in temna. Na koncu mora biti prisoten užitek! To nas žene naprej.”

Pa je res toliko užitka? Vidva sta brata, poleg tega je tudi bend nekakšna družina, ki jo je kljub nesoglasjem treba obdržati skupaj ...

Boštjan: “Je užitek, ker skupaj nimamo samo vaj in koncertov, ampak se tudi sicer družimo, imamo piknike, hodimo na morje, na žure ... Poleg tega smo si sami zgradili lastni studio, ker smo čutili potrebo, da imamo svoj prostor, v katerem se počutimo dobro. Ko danes pridemo na vajo, se najprej eno uro pogovarjamo, si povemo, kaj vse se nam je zgodilo ...”

Tomi: “In po vaji se pogovarjamo še tri ure!”

Boštjan: “To je pravzaprav naša dnevna soba. Glavno nam je, da se imamo dobro.”

Ali lahko kaj od zunaj vnese v bend slabo voljo?

Tomi: “Seveda, ampak laže prenašamo ravno zato, ker smo bend.”

Boštjan: “Res je. Kadar koga kaj prizadene, čuti, da ima podporo ostalih štirih članov. Kar je zelo pomembno.”

Koliko pa vas prizadenejo kritike, zlasti anonimno pljuvanje?

Tomi: “Na tem področju sem mogoče egoističen - zdi se mi, da tisti, ki kritizira, nima pojma. Ampak vem, da to ne drži nujno. Spoštujem vsakršno kritiko in jo absorbiram, se vprašam, kdo jo je izrekel in zakaj tako misli. Jasno mi je, da smo del zabavne industrije in daleč od tega, da bi bili vsem pogodu. Če bi bil glasbenik vsem všeč, bi Guns'n'Roses ali Michael Jackson prodali po sedem milijard plošč, kolikor je na svetu ljudi. Ali vsaj četrtino od tega, kolikor je družin. Kritike se me dotaknejo, negativne bolj kakor pozitivne. Pozitivne pričakujem, ker smo z izdelki, ki jih damo med ljudi, zadovoljni že sami. Negativne pa me lahko prizadenejo. In sprašujem se: če nekomu naše delo ni všeč, zakaj potem sploh piše o nas, zakaj si jemlje čas za nekaj, kar mu je zoprno? Zakaj ne bi raje pisal o tistem, kar mu je všeč, in tako širil dobro voljo? Tega je premalo, se mi zdi. Veliko laže je pljuvati kakor hvaliti.”

Ali kot pisec besedil v bendu dobite dovolj odzivov, dovolj kritike?

Tomi: “Kritike niti ne. Pohvalo dobim, ko se jim kaj zdi v redu. Ko naletim na tišino, pa vem, da nekaj ni v redu. Da mi tistega, kar sem želel povedati, ni uspelo povedati na pravi način.”

Kaj pa imitacija, s katero si vas je privoščil Klemen Slakonja? Kaj vam je dala?

Tomi: “Vzel sem jo kot čast. Že sam sem v zabavni industriji, če pa kdo s pomočjo moje podobe še dodatno zabava ljudi, mi samo laska. Klemen je to imitacijo opravil dobro.”

Privoščil si je tudi vašo nerazumljivost ...

Tomi: “Povsem na mestu! Ko poslušam sebe ... (nasmešek) Včasih sem res zelo nerazumljiv. Celo namenoma.”

Ampak zmeraj manj.

Tomi: “To je očitno prišlo z zrelostjo. Naš izraz je še zmeraj v okvirju rokenrola, a pri sporočilu moramo biti bolj bistveni, tehtni. To je tudi naša odgovornost, ker lahko bolj vplivamo na druge.”

Bolj jasni ste tako vokalno kakor vsebinsko ...

Tomi: “Res je, čeprav smo bili vsebinsko že prej. Nam je vse jasno tudi za nazaj, marsikomu pa najbrž ne. Kadar iz distance poslušam starejše pesmi, opažam, da smo bili kdaj tudi zelo nejasni. In v določenih trenutkih še vedno bomo.”

Treba je med drevesa!

Vaš novi album se imenuje Nomadi. Prva asociacija so begunci - živimo v dobi nomadov, v času selitve narodov.

Boštjan: “Mi se kot bend že celotno kariero selimo iz kraja v kraj, z nami pa tudi fani. Pri devetem albumu smo začutili, da smo vsi neke vrste nomadi.”

Pa vendar ostaja vaš biotop Slovenija.

Tomi: “Na srečo in žalost.”

Slovenska besedila, slovensko prizorišče ...

Boštjan: “Slovenska besedila so bila zmeraj, to nam je samoumevno, sicer pa nismo strogo omejeni na domovino. Pred leti smo nekajkrat poskusili uspeti zunaj, a smo videli, da ni lahko. Potrebuješ nekoga tam, da ti pomaga. Veliko pomeni denar, ki pa ga mi kot bend iz majhne države težko zberemo, da bi vlagali v mednarodni uspeh. Poleg tega imamo zdaj družine in otroke.”

Tomi: “Doma imamo občutek varnosti. Izleti v tujino so več kot dobrodošli, a nikoli nismo pogledali drug drugemu v oči in se vprašali: ali gremo v tujino za pet let? Očitno si tega nihče ni res želel, naše sanje so bile drugačne. Celo če bi se ponudila priložnost, da igramo na podelitvi grammyjev, bi to želeli izpeljati v slovenščini. Ne bi se hoteli prilagajati tujini.”

Je pa Slovenija za velik bend včasih gotovo utesnjujoča.

Tomi: “To začutiš, ko bi rad malo več igral, pa se ti zdi, da se ponavljaš, da se mnogi vračajo na koncerte, zato moraš spreminjati repertoar, kar je težka naloga ...”

Boštjan: “Ker ostajamo v Sloveniji, ki je majhna, moramo paziti, da ne nastopamo preveč, sicer bi lahko v enem letu nasitili prostor in se potem morali za nekaj časa umakniti.”

Kariero ste poživili tudi z akustičnimi koncerti ...

Boštjan: “To se je začelo, ko nas je Jure Longyka povabil na Izštekane. Že takrat smo začeli dobivati ponudbe za akustične nastope, a smo se jih sprva otepali. Potem je prišla pobuda za sodelovanje s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija in pripraviti smo morali še nekoliko več repertoarja. Nabralo se ga je že dovolj za koncerte, ki so nam začeli prijati. Dobro je, da ni zmeraj samo žaganje. Prevetrili smo komade, naredili nove aranžmaje ...”

Tomi: “Kdo bi utegnil pomisliti, da sta si ta svetova podobna, a mi, ki smo že več kot pol življenja v Siddharti, vemo, kako različna sta. Akustika je zelo bazična, tam glasbo pozorneje poslušajo, ni toliko šova kot pri elektriki.”

Na koncertu v Hali Tivoli ste igrali pet skladb z novega albuma. Jih je bilo težko izbrati?

Boštjan: “Vedno je težko. In vedno teže. Pri vsaki novi plošči mi je vse tako všeč, da bi igral kar vse komade.”

Tomi: “Težko jih izberemo že deset, ki gredo na ploščo. Za Nomade smo jih pripravili nekako 25, morda celo 30.”

Ena od novih pesmi, ki se je že lepo prijela, je Medrevesa. Nekakšna nezaupnica mestu ter hvalnica naravi in ljubezni.

Tomi: “Še bolj je nezaupnica hektiki današnjega življenja, ki je zelo hitro in naporno. Predvsem zaradi vseh pomagal: računalnikov, telefonov in podobnega. Bojim se, da že naši otroci občutka svobode ne bodo doživeli v tolikšni meri, kot smo ga mi. Mislim na dober zrak, širino neba in globino zemlje, vonj morja ... Med drevesa moraš iti, da sploh lahko spoštuješ življenje in ga uživaš. Na stolu pred ekranom izgubljaš veliko užitka, ki je potreben za čustveni razvoj. Nikomur nočem žugati ali ga učiti, ampak samo pokazati, kako je v naravi mogoče spraviti pokonci kocine. Pozabljamo že na sam objem - sočloveka, brata, drevesa ... No, mi to še poznamo.”

Boštjan: “Mi že, a če pogledaš otroke, ki zdaj odraščajo, te zaskrbi.”

O hladnem digitalnem svetu govori tudi vaša nova pesem Kripto.

Boštjan: “Tudi. Berem, da je Japonska že tako globoko, da se tam več skoraj ne pogovarjajo. Po šestnajst ur na dan so na facebooku in instagramu, ves čas gledajo v računalnik, ne znajo več hoditi na zmenke, se pogovarjati. Nekateri napovedujejo, da bo kripto svet postal frigiden, medtem ko bo prebivalstvo tretjega sveta samo naraščalo. Všeč so mi ljudje, ki še hodijo na koncerte in se družijo. Bojim se, da bo tega vse manj. Pri nas je za zdaj še, Slovenci imamo srečo, ker nimamo velikih mest.”

Tomi: “Pred časom sem šel osemletnemu sinu z roko nežno po hrbtu in mu rekel: vidiš, tega ne moreš začutiti na tablici. Pozneje je prišel k meni in mi rekel: oči, a mi lahko spet narediš tisto, česar ne morem dobiti na tablici? Mislim, da je tudi rokenrol nekaj, česar ne moreš začutiti na tablici.”

Boštjan: “Tudi če gledaš še tako dober posnetek koncerta, tega ne začutiš. Treba se je drenjati ...”

Tomi: “In vohati, vonj je zelo pomemben! Fantje bi morali izkusiti, kako prijetno punce dišijo. Ampak tega na youtube ne moreš.”

Boštjan: “Ko sem začel hoditi s punco, sva si dišala. In si še danes. Na delu so bili vid, sluh, voh, vsi čuti. Še danes sva skupaj in se razumeva. Ne predstavljam si, kako bi se lahko ujel z nekom, ki ga spoznaš prek računalnika.”

Tomi je prepeval leže

Vrnimo se h glasbi. Malo prej sta v studiu Radia Koper poslušala novo pesem Jaz in bila z njo vidno zadovoljna. Pa je na tokratni turneji vendar ne igrate.

Tomi: “Res je. Je kar težka za izvajanje v živo.”

Pa saj ste Siddharta in to je vaš komad!

Tomi: “Že, ampak ... Vam odkrito povem, kako je nastala. Dva dneva zaporedoma sem šel žurat ven, čisto sam.”

Je možno v Sloveniji žurati sam, če si Tomi iz Siddharte?

Tomi: “Seveda. Šel sem v lokale, kjer take glasbe niti ne vrtijo niti ne poznajo Tomija. Zatem sem šel neprespan in popolnoma utrujen sam snemat vokal za ta komad.”

Ali zato zveni tako netomijevsko?

Tomi: “Ja. Snemal sem ga leže. V studiu imamo kavč, na katerega sem se zleknil, si nataknil slušalke in pel v mikrofon. Bil je prvi komad z nove plošče, ki sem se ga naučil na pamet, že med ustvarjanjem. Je ritmično in harmonično zelo konstanten, zato sem presodil, da lahko presežek pride le iz samoizpovedi vokala. Vokal mora v smer, ki je Siddharta doslej še ni ubrala. To pa je na koncertu težko poustvariti.”

Album precej optimistično zaključi pesem Vzhod. Zanimivo, da v refrenu natisnjenega besedila piše “to noč zapri oči”, na posnetku pa se nagovor pozneje zasuka v “to noč odpri oči”.

Tomi: “Ker oboje zveni dobro, a ne? Ko zapreš oči, nekaj začutiš - potem pa jih odpreš in vidiš, kaj vse je pred tabo. Je logično nadaljevanje pesmi Medrevesa. Poglej, kaj vse je tu, naj te ne bo strah spati zunaj, biti na dežju, v mrazu ... Vse to je življenje. Pa kaj če boš moker! Se strinjam, plošča se izteče optimistično. Logično bi morala zaiti z Zahodom.”

Očitno ste se precej oddaljili od petnajst let starega verza “moja ladja še na suhem potonila bo”.

Tomi: “Res je! To je pa lepa ugotovitev.”

Bomo tudi v Kopru in Novi Gorici na vaših koncertih slišali predskupini?

Boštjan: “Seveda, na vseh dvanajstih koncertih turneje nas spremljata MRFY in Seven Days in May.”

Tomi: “Danes ima rokenrol pri nas res dober podmladek. Če mene vprašate, so določeni bendi idejno celo boljši od nas.”

Koala Voice je lani na Izštekanih 10 v Kinu Šiška blestela z akustično priredbo vaše Ledene.

Tomi: “Oni vsekakor sodijo med odlične mlade bende. Pa še Jardier, Seven Days in May, BO!, MRFY ... Žal ne moremo vseh vzeti na turnejo. Morali bi začeti festival, nekakšen Novi rock za novo tisočletje.”

Boštjan: “Kjer bi se nove skupine predstavile, ne pa tekmovale.”

Torej obstaja upanje tudi v kripto svetu?

Tomi: “Seveda! Zadnjič smo ugotavljali, da rokenrol vrhove očitno osvaja vsakih trideset let: v šestdesetih so bili Beatli, Stonesi in drugi, v devetdesetih Nirvana, Pearl Jam, Guns'n'Roses ... Zdaj prihajajo dvajseta leta novega stoletja in z njimi morda spet rokenrol.”  

---