Predin čestital Izoli za Park Borisa Benčiča

“Čas beži, zbežimo še mi. Ukradimo   si  kakšen  dan za veselje in  neumnosti,” je sinoči na odru Kulturnega doma Izola uvodoma prepeval Zoran Predin. Zatem se mu je pridružil pomlajen bend legendarnega imena Lačni Franz, osvežilno preoblečen v akustiko. In pričelo se je popotovanje skozi bogat nabor klasik, ki so se že zdavnaj vpisale v zgodovino jugoslovanske popularne glasbe. V debelih dveh urah je kajpada zadonel tudi Praslovan.

Odpri galerijo

IZOLA > “Izola je bila vedno naša postojanka zaradi velikih prijateljev, ki smo jih tu imeli in jih še imamo,” je kaki stotniji poslušalcev dejal Zoran Predin. Spomnil se je prijatelja, ki ga zelo pogreša, pokojnega umetnika, med drugim avtorja ilustracije na naslovnici Predinovega prvega samostojnega albuma Gate na glavo (1992): “Čestitam izolski občini za izvrsten pogum, da park poimenuje po Borisu Benčiču.” Prijatelju v čast je zapel Pod poraščeno titovko, v presunljivo žalobnost ovito žgečkljivo hudomušnico.

Ustanovni član Lačnega Franza, uradno živega v letih 1979-1997 in v pomlajeni zasedbi obujenega pred štirimi leti, je igral ritem kitaro, ob njem pa je izvrstno soliral Tine Čas. V akustična Nova nebesa, pospremljena tudi z istoimensko ploščo, so poslušalce popeljali še klaviaturist Boštjan Artiček, basist Anej Kočevar in bobnar Luka Čadež. Niso samo odlični glasbeniki, ampak tudi razposajeni mladci, ki tu pa tam radi pohecajo Predina. Ta ne ostane dolžen ne njim ne tisti manekenki, ki razglaša, da ne razume njegovih besedil.

Pevec je na izolskem koncertu pojasnil, kako je sredi osemdesetih let v pesmi z jugoslovanskim rekordom v dolžini naslova - Čustveno stanje mlade krave, druge največje slovenske živali - namigoval na “prvo največjo slovensko žival”, veliko živino, obilnega politika v Beogradu.

Med Predinovimi najbolj napačno razumljenimi so tudi Vaterpolisti, v katerih ne prepeva o športnikih. “Pojem o otrocih, ki se jih starši ne sramujejo. Je avtobiografska pesem. Kadarkoli smo dobili kakšen obisk, je moj brat stal v predsobi in čakal na darila, zame pa so rekli, da nisem doma,” je z nasmehom pripovedoval Predin. “Zakaj vaterpolisti? Ker so to še vedno najlepše grajeni športniki. Lahko se pohvalim, da je do prve pomote prišlo že takoj na začetku, ko so v Srbiji rekli, da je to pesem o Šiptarjih - zaradi belih kapic. Pred nekaj leti pa sem doživel, da me je na enega svojih jubilejev povabil Vaterpolo klub Koper. Povedal sem jim: 'To ni pesem o vas.' Rekli so: 'Vseeno pridi, to je edina pesem o vaterpolistih, druge nimamo.' Šel sem in jo odnesel živ in zdrav.”

Preoblečene v “šanson, gypsy swing in akustični indie rock” so se zvrstile še Naj ti poljub nariše ustnice, Na svoji strani, Adijo pamet, Naj kolje noč, Bolj star, bolj nor, Gremo v nebesa, Tiha voda, Čakaj me, Ne mi dihat za ovratnik, Praslovan, Zadnja večerja, Mentol bonbon in druge, tudi nostalgična Margita o sanjskem srečanju s pokojno klaviaturistko kultnega benda Ekatarina Velika in erotična Lepa, ko ti pride. Posebej za primorsko občinstvo je tovarišija zapela Bilećanko, ob uri slovesa pa so zadonele Zarjavele trobente.

---