Kras vendarle postaja vrednota
Komentarji
27. 09. 2018, 05.55
, posodobljeno: 12. 11. 2018, 20.12
Če bodo Unescovi strokovnjaki pritrdili slovenskim argumentom, bodo Pivška presihajoča jezera, Planinsko polje in Cerkniško jezero čez leto ali dve vstopili v častno družbo Unescove svetovne dediščine. Jezero, ki je s svojim skrivnostnim pojavljanjem in izginjanjem vode navduševalo in presenečalo že Valvasorja, bo skupaj z zapleteno podzemno mrežo vodotokov in živali svetu razlagalo čudesa narave. A čeprav se zdi, da je glavna igralka v tej zgodbi voda, je v resnici glavni igralec kras.
Samo v kraškem svetu lahko voda ustvarja takšne vratolomne, neulovljive in težko predvidljive stvari. Zato bo Unesco, ko bo odločal o vpisu tega območja na svoj seznam, odločal o vpisu Klasičnega krasa. Takšen je tudi uradni predlog pobudnikov - pivške, postojnske in drugih notranjskih občin ter več ustanov.
Naj bo Unesco, regijski ali krajinski park - naravna dediščina bo ohranjena samo, ko jo bodo cenili in ohranjali ljudje, ki z njo živijo.
Zato bodo ob tem zagotovo zastrigli z ušesi na Krasu in bržčas se bodo, kot že nekajkrat doslej, pojavili očitki, da Notranjci “kradejo” kras Kraševcem.
Toda možnosti, da bi vpisali ta ali oni del slovenskega krasa na Unescov seznam, so najbolj zanemarili prav Kraševci. Medtem ko so Notranjci veliko krasa zavarovali in ohranili z Notranjskim regijskim parkom, je na Krasu zavarovan le njegov rob s parkom Škocjanske jame, ki so vpisane tudi na Unescov seznam.
Klasični kras je na poskusnem seznamu Unesca že od leta 1994. A se na Krasu za dejanski vpis ni premaknilo kaj dosti, čeprav se je na temo zaščite Krasa zvrstilo kar nekaj projektov in posvetov, med drugim večletni Pilotni projekt Kras, ki naj bi se zaključil s Kraškim regijskim parkom. Pa se ni. V glavnem zato ne, ker so zlasti kraški politiki v zadnjih 25 letih ob besedah “park” ali “zaščita” skočili v zrak, češ da Kras že ne bo “indijanski rezervat”, ker bi to oviralo njegov razvoj.
Zdaj z zavistjo pogledujejo proti Škocjanskim jamam in onkraj njih, kjer dokazujejo, da park in zaščita še pospešita razvoj, le v nekoliko drugačne smeri ga zapeljeta.
Matični kras čas čaka na nove garniture politikov. In seveda ljudi, ki jih volijo in živijo na krasu. Kajti: naj bo Unesco, regijski ali krajinski park - povsod bo naravna dediščina ohranjena samo, ko jo bodo cenili in ohranjali ljudje, ki z njo živijo.