Od Beatlov do sevdaha

Koprsko vejo festivala Folkest je v torek na vrtu Circola odprla tovarišija Arsenale, ki združuje glasbenike iz Benečije in Istre, v petek in soboto pa sta na Carpacciovem trgu in v sosednji Taverni koncertni tris lepo dopolnila koncerta Shela Shapira in zasedbe Mostar Sevdah Reunion.

Odpri galerijo

KOPER > Oba brezplačna koncerta sta pritegnila veliko poslušalcev, ki so prepevali, se smejali, jokali ...

Dobre stare uspešnice

Shel Shapiro, pevec in kitarist, rojen kot Norman David Shapiro, bo 16. avgusta dopolnil 75 let, a je na Carpacciovem trgu v petek prepeval dve uri in pol, pa še ni bilo videti, da mu je dovolj.

Na glasbeno pot je stopil v rodnem Londonu, po klubih preigraval ritem in blues, z bendom The Rokes (1963-1970) pa uspel zlasti v Italiji, ki je postala tudi njegov novi dom. Do uspeha sta mu pomagala zlasti pevec Teddy Reno z ženo, pevko Rito Pavone.

Koprski koncert je Shapiro s skupino La bella società pričel bombastično, na oder je prikorakal kot božanstvo, čemur pa se je takoj posmehnil - medtem ko danes vsi želijo veljati za legende, sebi ironično pravi “skoraj legenda”.

A njegove stare uspešnice zlasti starejše generacije zelo dobro pomnijo - The Rokes so najbolj zasloveli s singloma Che colpa abbiamo noi in È la pioggia che va, italijanskima priredbama pesmi ameriškega kantavtorja Boba Linda.

Hudomušni in tudi muhasti Shapiro je prav tako staro priredbo C'è una strana espressione nei tuoi occhi na lepem prekinil in raje nadaljeval s Save the Last Dance for Me skupine The Drifters, ki se je prelivala z italijansko priredbo Lascia l'ultimo ballo per me, niz priredb pa so muzikanti nadaljevali z največjimi - seveda z Beatli in njihovo Eleanor Rigby, ki je tokrat zazvenela temeljito predrugačena, ob stampedu akustičnih kitar.

Sledile se Let Spend the Night Together (The Rolling Stones), Losing My Religion (R.E.M.), California Dreamin' (The Mamas & the Papas), Wild World (Cat Stevens), Dancing in the Street (Martha and the Vandellas) ... Nekatere v boljši, druge v šibkejši izvedbi, saj Shapirov glas ne zmore več vsega. Je bil pa mož zato vse prej kot redkobeseden - vztrajal je, da obiskovalci morajo prepevati z njim, poklonil se je spominu na Martina Luthra Kinga in si vzel čas za pravo predavanje o Bobu Dylanu, čigar stari Blowin' in the Wind in It's All Over Now, Baby Blue je tudi zapel. Ter poudaril, da razmere na svetu še zmeraj niso dobre, zato se moramo še boriti.

Zbrane je ganil z zimzeleno  Io vivrò (senza te) in se spominjal, kako mu jo je Lucio Battisti davno tega prišel zaigrat na dom. Koncert je sklenila ponovitev hita Simply the Best, ki je bolj kot v izvirniku Bonnie Tyler iz leta 1988 znan v leto poznejši priredbi Tine Turner. Shapiro je po dveh urah in pol še malo postal za odrom in poslušal, ali bi občinstvo rado še. A ljudstvo, ki je povečini ves čas sedelo, je bilo bolj zdelano od skorajšnjega 75-letnika.

Jok in radost

Sobotni Folkestov večer so vremenske napovedi in preteče se bliskanje s trga preselile v Taverno. Balkanski blues, kakor opisujejo glasbo zasedbe Mostar Sevdah Reunion, se je dobri dve uri vzpenjal pod strop nekdanjega skladišča soli ter legal v naročja, na usta in v srca številnih poslušalcev. V Bosni, od koder prihaja zasedba, ob njihovi glasbi sicer ne sedijo. A koprsko občinstvo je - čeprav sede - s skupino dihalo, jokalo in bilo radostno ter hvaležno ob vsem, čemur v Ameriki rečejo blues, na Portugalskem saudade, v Bosni pa sevdah. In Mostar Sevdah Reunion, kljub številnim menjavam v zasedbi, to težko opisljivo občutje, ki ždi nekje med horizonti hrepenenja in tolmuni najtemnejše žalosti, nosi k občinstvu že od svojega začetka konec devetdesetih let. Tradicionalnim ritmom sicer pustijo, da se družijo z godbami z različnih koncev sveta, a skladbe so večinoma sevdalinke in romske. Pesmi, ki so ta večer zaživele v izjemnih glasovih ter do solz ganljivi interpretaciji mlade Antonije Batinić in Milutina Sretenovića - Srete, so v polnosti razgrnile vse od rojstva prek ljubezni do smrti.

Folkest je spet, kot v zadnjih letih, imel v Kopru le tridnevno postojanko, a v mesto prinesel, kar mnogi pogrešajo: kakovosten in raznolik glasbeni program, dostopen vsakemu. Glasbo, ki sega čez obzorje, zmore razpreti mediteransko širino, ob kateri palme več nimajo dolgih in na vse padajočih senc.

---