Obraz, ki ga ne pozabiš

Najpogosteje mu niso namenili glavne vloge, a tudi stranskih se je lotil odgovorno, jih mojstrsko izklesal, njegovega obraza z ostrimi potezami in prodornim pogledom pa gledalci niso pozabili. Antonu Petjetu so v petek vnovič zaploskali na Poklonu ob rojstni hiši Ite Rine v Divači.

Odpri galerijo

DIVAČA > Na dvorišču Muzeja slovenskih filmskih igralcev so prireditev Poklon letos priredili v čast Antona Petjeta, gledališkega, filmskega in televizijskega igralca.

Od Gabrovke do Gabrovice

Od Gabrovke do Gabrovice - tako bi lahko kratko naslovili njegovo biografijo. Anton Petje se je 3. oktobra 1932 rodil v Gabrovki na Dolenjskem, danes pa z ženo, prav tako igralko Bogdano Bratuž, živi v Gabrovici na Krasu. Med Gabrovko in Gabrovico pa se vije pestro in najrazličnejših vlog polno življenje.

Anton Petje,

igralec

“Tudi negativce sem zmeraj igral s pozitivnim navdihom - da sem dosegel še več sovraštva.”

Osnovno šolo je Anton Petje končal v Železni Kapli na Koroškem, srednjo je obiskoval v Radovljici in Kranju, maturiral je na moščanski gimnaziji v Ljubljani, leta 1955 diplomiral na gledališki akademiji, najprej delal v Slovenskem ljudskem gledališču Celje, zatem desetletje v mariborski Drami, od leta 1970 pa je bil vse do upokojitve kar 36 let igralski steber Slovenskega stalnega gledališča v Trstu.

Na petkovi prireditvi, ki jo je na dvorišču Škrateljnove domačije povezovala Nada Vodušek, z glasbo mojstra Ástorja Piazzolle pa obogatil mlad harmonikarski kvartet FUNtastic 4, so zbrane pozdravili direktor Slovenske kinoteke Ivan Nedoh, divaška županja Alenka Štrucl Dovgan in minister za kulturo Anton Peršak, ki je zbrane pozval k aplavzu. Z njim obiskovalci niso nagradili le Petjeta, marveč tudi divaško občino, edino pri nas, ki je za svoj praznik izbrala rojstni dan igralca - Ita Rina se je kot Ida Kravanja tam rodila 7. julija 1907.

Največkrat negativec

Slavljenčevo igro v filmih, od Dobrega starega pianina (1959) v režiji Franceta Kosmača do Stadiona Wimbeldon (2001) v režiji Francoza Mathieuja Amalrica, v knjižici Poklon Antonu Petjetu zgoščeno in poglobljeno pregleda Varja Močnik, ki je na divaškem odrčku igralca med drugim pobarala, kaj mu je predstavljal film: zabavo, pustolovščino, trdo delo ...? “Uganko,” je odgovoril. “Ker tam delo poteka drugače kot v teatru. Začneš na primer s snemanjem 65. kadra, končaš pa s tistim, ki bo v filmu prvi. Zato moraš dobro preštudirati, kako se lik razvija, zakaj se tako razvija, kakšno energijo moraš vnesti vanj, kako vse to spojiti ...”

Najraje so mu dodeljevali vloge negativcev, izvrstno pa se je obnesel tudi v komičnih - nepozaben je denimo njegov župnik v Klopčičevi komediji Moj ata, socialistični kulak (1987). “Komične vloge ne smeš ustvarjati s spakovanjem. Ne, ustvariti jo moraš poglobljeno in največje neumnosti govoriti na najbolj bister, pameten način, pa boš požel trikrat več smeha! Tudi negativce sem zmeraj igral s pozitivnim navdihom - da sem dosegel še več sovraštva.”

Za njegov opus filmskih vlog je najpomembnejše prav sodelovanje z režiserjem Matjažem Klopčičem (1934-2007) - Petje je bil denimo še razuzdani odvetnik Klein v filmu Strah (1974), ki so si ga obiskovalci v petek ogledali v divaškem kinu pod zvezdami, pa alkoholik in nasilnež Korl, mož v Vdovstvu Karoline Žašler (1976) z Mileno Zupančič v naslovni vlogi. “Z Matjažem Klopčičem so me povezovali pogledi na umetnost,” se spominja Petje. “Med delom sva se hitro razumela, včasih celo brez besed. Bil je širok, ni se omejil na film, ampak je veliko hodil še v gledališče, prihajal je tudi v Trst. Bil je moj velik prijatelj, ki sem mu zelo hvaležen tudi za svoj uspeh.”

---