Beseda proti bitcoinu

Napisala je zgodbo “očetu in sinu”. Zgodbo o konfliktu analogne in digitalne generacije. Roman Tik pod nebom ni obračun s slovensko medijsko krajino, poudarja njegova avtorica Agata Tomažič. Je zgodba o času, v katerem bitcoin trešči v svet besed.

KOPER > Verjetno k ugotovitvam, da se je Agata Tomažič v svojem prvem romanu “spopadla” z razmerami v slovenskih medijih, prispeva predvsem to, da je krepko več kot desetletje delala kot novinarka. “Pokrivala” je kulturo, objavljala izvrstne, pronicljive, duhovite kolumne in bila eno vidnejših peres štirinajstdnevnika Pogledi. Z Dela so jo odpustili pred približno dvema letoma. Leto prej je pri založbi Goga, kjer je izšel tudi njen roman, izdala prvo knjigo, zbirko kratkih zgodb Česar ne moreš povedati frizerki, leta 2016 pa je pri Cankarjevi založbi izšla zbirka njenih potopisov Zakaj potujete v take dežele?

Novinarstvo - poklic, ki izginja

Ne želi, da bi Tik pod nebom povezovali s časopisno hišo, v kateri je delala. Kajti mediji so, kot je povedala pred dnevi v Kopru v pogovoru z Vladko Tucovič, v romanu predvsem okvir oziroma ozadje zgodbe: “Verjetno sem bila med pisanjem čisto po novinarsko še precej obremenjena s tem, da se moram lotiti teme, o kateri vsaj približno nekaj vem - in o časopisnem novinarstvu včasih sem. Če bi se iste snovi lotila nekaj let kasneje, bi bili verjetno tudi odmevi drugačni.”

Agata Tomažič

pisateljica

“Časopisi še niso rekli zadnje besede. Po zlu je šel njihov gospodarski model. Ko bodo našli takega, ki bo ljudi spet prepričal, naj jih berejo, se bo ta barka obrnila.”

Trk analognega in digitalnega

Že nekaj časa jo vznemirjajo tiste plasti današnjega časa, ki jih je internet popolnoma spremenil. Digitalna doba je pogoltnila ali vsaj precej preoblikovala veliko poklicev, med njimi tudi novinarstvo. In to je bil glavni razlog, da se je v romanu spustila v svoj nekdanji ceh: “Klasično novinarstvo izumira. Predstavljam si, da razmere v časopisni hiši ne morejo biti kaj dosti drugačne od kakšnega drugega podjetja, kjer delajo nekaj, kar ne gre več v promet. Časopisi še niso rekli zadnje besede. Po zlu je šel njihov gospodarski model. Ko bodo našli takega, ki bo ljudi spet prepričal, naj jih berejo, se bo ta barka obrnila.”

Tisti, ki so njen roman prebrali neobremenjeni z “medijskim obračunavanjem”, se strinjajo, da je Agata Tomažič napisala zgodbo o intimnem in generacijskem trku. Zgodbo, ki govori o prelomu med analognim in digitalnim. Zgodbo o prepadu, ki ima na enem robu besede, na drugem pa bitcoine. Milenijec Ožbej je otrok digitalne generacije. Ima trideset let in je milijonar. V Slovenijo se vrača iz Silicijeve doline, da bi finančno pomagal dnevnemu časopisu, kjer je že vrsto let odgovorni urednik Metod. Star je še enkrat več od mladega “rešitelja”, pesimističen ter naveličan vsega, bolj ali manj pasivno ždi, zataknjen v svojem času. In prav nič simpatičen ni, ne bralcu ne pisateljici. “Ja, pošteno mi je šel na živce. Zato sem mu izbrala tudi takšno ime. Zdelo se mi je pravo za tako puščobnega človeka,” je izbiro pojasnila gostja tokratnih SloVečerov, ki jih pripravljajo na slovenističnem oddelku Fakultete za humanistične študije.

V ime in priimek mladega milijonarja pa je hotela natresti vse črke s strešicami, zato se piše Ključevšek, pri odločitvi za Ožbeja pa ji je precej pomagal značaj, ki ga ima lik s tem imenom v Vorančevih Samorastnikih - bil je slabič. Sicer pa si je pisateljica, kot pravi sama, pri oblikovanju osebnosti obeh privoščila veliko karikiranja.

Kako jo v romanu odnese “Gutenbergova galaksija” in kaj je zgodi z “digitalnimi delci”, naj ostane “tik pod nebom”, tako kot bralec ob koncu romana.

---