“Knjige so, šparglji so, d'narja ni”

“To je bera zadnjega leta in pol,” Franjo Frančič pokaže devet knjig, razvrščenih po mizi, zraven špargljev, razdeljenih v tri šope in pomešanih še v svežo fritajo. Na dvorišču pred domačo hišo v istrski vasi Padna se pisatelj in pesnik, ki je letos dopolnil 60 let, zareži: “Knjige so, šparglji so, d'narja ni!”

PADNA > Veliko dela tako na njivi kakor za računalnikom. “Vsak si izbere svojo pot, zato ne bom stokal. Če se odločiš za pisateljski posel, veš, da ne bo lahko, a vseeno se spominjam let, ko se je s tem še nekako dalo preživljati,” pripoveduje Franjo Frančič. Knjige, ki jih niza, so praviloma tanjše, avtor pa jih nima za mojstrovine - med njimi so tako boljše kakor šibkejše, vsem pa je skupno, da jih domači mediji še najraje prezrejo.

Frančič vseeno ni spregledan - prejel je že vrsto nagrad in priznanj, leta 2008 je v ugledni zbirki Kondor pri Mladinski knjigi izšel reprezentativen pregled njegove kratke proze Kam se skrijejo metulji pred dežjem s spremno besedo Josipa Ostija, v zadnjem desetletju pa so študentke in študentje na Filozofski fakulteti v Ljubljani zagovarjali diplomska dela Raznolikost perspektiv v delih Franja Frančiča, Kratkoprozni opus Franja Frančiča med letoma 2000 in 2006, Družina v kratki prozi Franja Frančiča, Erotika v kratkoproznem opusu Franja Frančiča, Družbena resničnost v kratki prozi Franja Frančiča ...

Franjo Frančič

pisatelj

“Tisti, ki najglasneje vpijejo, kako slabo gre kulturi, se najbolj mastijo.”

Piše tudi v srbščini

Med njegovimi novejšimi knjigami so kar tri izšle pri založbi Amalietti & Amalietti, tudi kratki roman z dolgim, deloma svetopisemskim naslovom Ožarila si mi srce, moja sestra, nevesta, očarala si mi srce z enim pogledom svojih oči, z enim samim nasmehom prihajajočega jutra. “Knjigo je izdal Peter Amalietti, na naslovnici pa je slika, ki je delo njegovega očeta Marijana Amaliettija. Najbolj je znan kot karikaturist, je pa veliko upodabljal zlasti ženske,” pojasni Frančič. “To knjigo uvrščam med svoje najboljše, a ni doživela niti ene ocene, pa smo jo poslali na vse konce.”

Pri isti založbi je izdal tudi antologijo srbske poezije Vse poti vodijo na jug. “Pripravljal sem jo kar dolgo, notri je več kot trideset srbskih pesnic in pesnikov. Srbsko ministrstvo za kulturo nam je dalo tisoč evrov. Pri nas smo prosjačili za podporo - pa nič!”

Pri založbi Amalietti & Amalietti je izdal še zbirko erotičnih pesmi Zima v krvi, sicer pa mu knjige izdajajo zlasti na jugu in tudi severu: pri srbski založbi Presing je skupaj z Zorico Tijanić izdal zbirko kratkih pesmi Leptiri, pri Banatskem kulturnem centru v Novem Miloševu pa so mu objavili zbirko novel Ruža, “pretresljivo poemo o ljubezni, sovraštvu, trpljenju, odraščanju”, kakor jo v spremnem zapisu označuje pesnik, pisatelj in ustanovitelj centra Radovan Vlahović. “Po petnajstih letih prevajanja sem si drznil pisati prozo v srbščini, seveda s pomočjo dveh lektoric,” pravi Frančič. “Imam tudi že pripravljeno pesniško zbirko v srbščini Zašto volim Srbiju. A pri delu za Srbijo je tako: vložiti moraš ogromno napora, v zameno dobiš veliko pozitivne energije, a praviloma nič denarja. Za honorar dobiš od 30 do 50 izvodov, a kaj naj pri nas počneš s srbskimi knjigami? Saj niti v Sloveniji ni dosti boljše, nekaj založb pobere skoraj ves denar, za druge ostane komaj kaj. In tisti, ki najglasneje vpijejo, kako slabo gre kulturi, se najbolj mastijo. To ni zame, obvladati bi moral marketing in se družiti s pravimi ljudmi.”

Žal mu je, da se je predlani na vajah v Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica zapletel v spor z režiserjem Jernejem Lorencijem, čemur je sledila prekinitev sodelovanja s Frančičem in odpoved uprizoritve Tujca. “Sicer pa se nikoli nisem imel za dramskega pisca,” pravi. Rad se spominja svojih uprizorjenih del, denimo Janočke v režiji Nika Goršiča in koprske Imej se rad v režiji Katje Pegan. “A mi bolj ustreza pisanje za radio,” pravi. V veselje mu je zlasti sodelovanje z Matejem Juhom na Radiu Slovenija.

Piranske zgodbe

Pri Banatskem kulturnem centru je izdal tudi novele v slovenščini Vse bo še v redu s spremno besedo Milana Gregoriča, še posebej pa je za temeljito in požrtvovalno delo hvaležen avstrijskemu prijatelju: Erwin Köstler, najbolj znan kot prevajalec Cankarjevega opusa, je v nemščino prelil že več Frančičevih del. “Februarja smo knjigo Kindheit, izdano pri pri založbi Sisyphus, predstavili v dunajski Literaturhaus. Plačan hotel, plačan nastop, plačana vožnja - pri nas pa ne vem, če dajo za kokakolo in bobi palčke,” se trpko nasmehne. “Že več kot trideset let je minilo, odkar sem objavil svoji prvi knjigi Ego trip in Domovina, bleda mati, malo sem že prestar, da bi še skušal kaj spremeniti.”

A še piše. Med novimi knjigami sta tudi zbirka pesmi v prozi Skrivnosti s spremnim zapisom Denisa Poniža in Piranske zgodbe, ki jih je izdal s podporo Občine Piran in Luke Koper, umestil pa v Piran - tam je živel, dokler ni na podeželju odkril “začasno osvobojenega ozemlja”.

Junija bo spet potoval v Gradec, že čez nekaj dni pa izdal kratki roman Dunajska sonata, “tragično zgodbo o neuresničeni ljubezni”, kakor jo v spremnem zapisu označi Janez Mužič. Frančičevo tekanje v “sredobežnem krogu pekla” se nadaljuje, iskanje in upesnjevanje lepote pa tudi.

---