Nobelovec ostaja potepuh

Ob izteku koncerta v Salzburgu se je smehljal, očitno mu je ugajalo, da je ljudstvo vendarle vstalo, se zgrnilo k odru in kljub sitnim varnostnikom od blizu užilo sklepni klasiki Blowin' in the Wind in Ballad of a Thin Man. Prvi kantavtor med nobelovci Bob Dylan bo 24. maja dopolnil 77 let, a se zlepa ne ustavi. Drevi bo s svojim bendom nastopil v Jesolu pri Benetkah.

SALZBURG > Bob Dylan, leta 1941 v ameriški zvezni državi Minnesota rojen kot Robert Allen Zimmerman, se je hudičevo mrzlega januarja 1961 kot brezimni devetnajstletnik priklatil v New York, se z nastopi v kavarnah bliskovito uveljavil kot eden vodilnih folkovskih godcev, zaslovel kot glasnik protestne mladine, v popularno glasbo vpeljal visoko poezijo, pa že presedlal na elektriko, nažigal rokenrol in tulil verze, polne zamotanih modernističnih metafor ...

V več kot pol stoletja je moč njegove umetnosti zelo nihala. Potem ko so ga po nekaj šibkejših albumih v osemdesetih že odpisali, je 7. junija 1988 krenil na Neskončno turnejo, ki ji ni para: drevišnji koncert pri Benetkah bo že 2928. zapovrstjo! Evropsko turnejo bo Dylan jutri sklenil v veronski areni, že poleti pa odpotoval na Japonsko. In tako naprej ...

Bognedaj fotografirati!

Kako revolucionaren je njegov vpliv na svetovno glasbo in celo zgodovino, je predlani prepoznala tudi Švedska kraljeva akademija. Je pa Nobelova nagrada za literaturo botrovala tudi podražitvi vstopnic in na koncertih se zvesti sledilci zdaj morajo prerivati z zijali, ki želijo zgolj v živo videti nobelovca. In ga po možnosti še fotografirati, kar pa je v Dylanovi deželi najstrožje prepovedano - varnostnikom je zaukazano, naj naskakujejo celo tiste, ki iz žepa potegnejo telefon, pa četudi želijo le pokukati na uro.

A takle režim je stalnica, medtem ko je novost Dylanovo togo oklepanje koncertnega repertoarja. Vselej je veljal za nepredvidljivega in je na turnejah sproti temeljito osveževal ponudbo, skrbel za pestrost, presenečal z raritetami - zdaj pa ti večer za večerom guli ene in iste pesmi!

K sreči je vsaj izbor kar pravšnji. Dylan s svojimi petimi muzikanti v slabih dveh urah naniza 20 dobrih pesmi, tudi odličnih, najboljših. Začnejo s Things Have Changed iz filma Wonder Boys, ki je Dylanu leta 2001 osvojila oskarja za najboljšo filmsko skladbo. Sledi ganljiva klasika o ljubezenskem slovesu Don't Think Twice, It's All Right - objavljena je na albumu The Freewheelin' Bob Dylan (1963), tistem slovitem, na katerega naslovnici je fotografiran mladi Bob, ki koraka po newyorški ulici, pod pazduho pa se ga oklepa punca Suze Rotolo, deklič italijanskega rodu. Trpka pesem danes gane še toliko bolj, ker se 77-letnik v njej poslavlja od svoje mladenke, ki je še otrok - opevana bi jih zdaj imela 74, če ne bi pred sedmimi leti umrla.

Še zmeraj jih predeluje

Highway 61 Revisited, naslovna pesem enega temeljnih albumov v rocku, zazveni krepko, četudi je ne bogatijo orgazmične kitarske solaže kot svojčas. Z albuma, izdanega leta 1965, se pozneje oglasita še dve: za enega od vrhuncev poskrbi nekoliko živahnejša izvedba mogočne Desolation Row, zabavo pa sklene Ballad of a Thin Man z verbalnim napadom na skrivnostnega gospoda Jonesa, ki nikoli ne bo zmogel razumeti spreminjajočega se sveta okoli sebe.

Poleg sladko-grenke ljubezenske Simple Twist of Fate se s prav tako mojstrskega albuma Blood on the Tracks (1975) oglasi še Tangled Up in Blue, ki pa pa jo je Dylan pretirano porezal, je iz epske pesnitve skrčil na popevčico, izvirno udaren ritem pa zamenjal z medlim.

Pesmim rad spreminja ritem, melodijo, verze, vse. To se tokrat obnese zlasti pri temeljito predrugačenih, prerojenih Honest With Me, Tryin' to Get to Heaven in zlasti Thunder on the Mountain, med katero se najde celo mesto za krajši bobnarski solo, nakar se zabava dobrodošlo razpoči. Vse bolje in bolje zveni tudi surov blues o brezobzirnih, zoprno vzvišenih, sila škodljivih mafijskih oblastnikih naše dobe Early Roman Kings. Objavljen je na Dylanovi zadnji zbirki avtorskih pesmi Tempest (2012), ki je na koncertu zastopana s kar petimi pesmimi. Med njimi je tudi Pay in Blood, ena najbolj grobih, napadalnih v kantavtorjevem opusu, zanimivo pa je zlasti, kako občinstvo vsepovsod navdušeno pozdravi uvodno s tega albuma, Duquesne Whistle, pesem, ki večkrat zazveni tudi iz radijskih sprejemnikov.

Lepo je sprejeta še mračnejša Love Sick, uvodna na prelomnem, s kar tremi grammyji nagrajenem albumu Time Out of Mind (1997), a je nekoliko ublažena, refren ne zareže ostro, kakor je še pred tremi leti v ljubljanskih Stožicah.

Tokrat le klavir, nič kitare in orglic

Dylan občinstva ne nagovori niti enkrat, benda ne predstavi, le prepeva. Glas je bolj pri močeh, kakor smo vajeni, obraz ni več skrit pod klobukom in niti oder ni več tako mračen.

Kantavtor, ki se je v kolektivni spomin vpisal s kitaro in orglicami, pa tokrat igra samo klavir, za katerim je slabše viden, kadar sedi. Med živahnejšimi skladbami po tipkah udriha stoje, po odru pa se sprehodi med starimi, mehkobnimi ameriškimi popevkami, ki jih zadnja leta izdaja na zbirkah priredb: albumoma Shadows in the Night (2015) in Fallen Angels (2016) je lani sledil trojni Triplicate, 38. studijski v gromozanski diskografiji, v kateri najdemo še koncertne plošče in izdaje v seriji The Bootleg Series, da nepreglednega morja piratskih posnetkov niti ne štejemo. Nekateri “bootlegerji” so res izvrstni: vsak koncert posnamejo in kmalu sledi izdaja s profesionalnim ovitkom in vsem, kar sodi zraven.

Brez skrbi, prav kmalu bo na voljo tudi posnetek drevišnjega koncerta v Jesolu. Bob in njegovi bodo nastopili v dvorani Arrex s 4800 sedišči. Včeraj je bilo na voljo še nekaj vstopnic: tiste za najbolj oddaljeno tribuno stanejo 40,50 evra, za sedišče blizu odra pa je treba odšteti 138 evrov. Nobel cene, res.

---