Tone Partljič: “Zakaj pa človek ne bi bil prijazen z ljudmi? Kaj pa to stane?” (+podcast)

Kakšne pol stotnije ljudi je skozi ostri februarski, skoraj marčevski mraz, našlo pot do Gledališča Koper, kjer je bil pisatelj, publicist, politik, pisec najbolj priljubljenih slovenskih komedij Tone Partljič na odru razpoložen za pripovedovanje zgodb. Tako, da je mala dvorana skoraj postala udobna kmečka izba. Zunaj je pihal zimski veter, notri pa je bilo toplo. Ter seveda polno smeha.

Da je malce prehlajen, je uvodoma povedal Tone Partljič. “Najbrž bo od tega, da sem v gatah tekel ven za psom. Veste, z ženo skrbiva za psička najine vnukinje. Je torej nekakšen pravnuk,” je povedal Partljič, ki je oče in dedek dveh igralk: Mojce Partljič in Urške Taufer. Prva veliko igra v koprskem gledališču, druga je članica ansambla SNG Nova Gorica. Zaradi česar, pa tudi zaradi številnih prijateljev in znancev, Partljič pogosto pride na Primorsko. “A ga vseeno preredko vidimo,” je komentirala gospa iz občinstva.

Celotnemu pogovoru s Tonetom Partljičem lahko prisluhnete na tem posnetku:

“Zadnje hlače z riti ...”

Zgodbo svojih staršev, zaznamovano s pomanjkanjem, revščino in socialno krivičnostjo, pa tudi s pogumom, iznajdljivostjo in ljubeznijo do življenja, je Partljič povedal kot črtico. “Starša sta nam otrokom vedno ponavljala, da si za nas želita boljše otroštvo, kot sta ga imela sama. Ne vem, zakaj se mi zdi, da sem se še bolje in bolj pridno učil kot brat in sestra. A spominjam se, da mi je bilo šest let, ko mi je oče rekel: 'Tonček, dal bom tudi zadnje hlače z riti, da se boš izšolal'. Nekaj tega sem prenesel tudi v svojo komedijo Moj ata socialistični kulak. Imel sem srečo, da sem živel v povezani družini in, ja, moje otroštvo je bilo srečno,” je dodal Partljič.

Ter na vprašanje, ali se mu zdi pomembno boriti se za boljši in lepši svet, filozofsko odgovoril: “Veste, to je težko. Nekateri nenehno pravijo, da je vsak dan slabše. Trdijo, da je bilo pod Titom dobro, pod Francem Jožefom pa še bolje. Vsak dan srečam nekoga, ki mi reče, da še nikoli ni bilo tako svinjsko, kot je danes. Ampak isto je govoril leta 1980. Mojo generacijo so, nasprotno, učili, da je bilo sužnjelastništvo katastrofa, ker so lahko sužnje pobili kadar koli, fevdalizem in kapitalizem sta bila le malo boljša. Potem pa je prišel socializem, samo malo še in pride idealna komunistična družba, popolni 'hepi end'. V resnici mislim, da je vsak sistem enak. Enkrat je boljše, drugič slabše. Raje ne pomislim, kaj gledam vsak večer po televiziji. Pa ne morem, da ne bi. Človek postane prav obupan, ko pomisli, kako nemočen je ob teh velikih stvareh in lahko smo samo srečni, da tu ni vojne. Tako dolgo v miru naš narod še ni živel. Nekako se mi zdi, da sem dolžan vedeti, kaj se dogaja po svetu, kaj se je godilo v preteklosti in vsaj sam ne povzročati bolečine. Zakaj pa človek ne bi bil prijazen z ljudmi? Kaj pa to stane?”

O zidovih, ki jih ni

Zid na Trojanah in na Črnem Kalu, meja na Rebrnicah pa še kakšen plot so priljubljene teme gostilniških pogovorov. In še vedno pomemben del slovenske kolektivne zavesti.

A pisatelj, pa čeprav je ljudski in čeprav je doma iz Štajerske, klišejskih, folklornih slovenskih prepirov ne mara: “Ne vem, če je tako tudi pri vas. Ampak v Mariboru se je zasidrala katastrofalna alibična miselnost, da je za vse naše 'sranje' kriva Ljubljana. Mi lastnih barab, kriminalcev in nesposobnežev sploh ne identificiramo. Saj je jasno, da je ta Cerar ali Cmerar kriv za vse slabo v mestu. Pred njim pa drugi. Kot morda veste, sem imel nekaj polemik z nekdanjim mariborskim županom Francem Kanglerjem. Rekel je, da bomo dali zgraditi betonski zid na Trojanah. Pa tudi 'klinc' gleda takega Slovenca, ki sovraži svoje glavno mesto. To nenehno iskanje sovražnikov je najhujše. Enkrat so sovražniki preko meje - v Šentilju 'frdamani' Avstrijci, pri vas ti 'fašistični' Italijani, potem so Srbi ali Hrvati, zdaj so bili nekaj časa oni iz Azije. Če teh ni, so pa Ljubljančani. Ne maram takih delitev. Vsak, ki ga je ženska rodila, ki živi in išče svojo srečico na tem svetu in na koncu umre, je človek, ki je vreden vsega našega spoštovanja.”

Delitve in razlikovanja, ki jih Slovenci nikakor ne zmoremo odpustiti, nam škodijo, je prepričan: “Pri nas se delimo celo politično, na leve in desne, govorimo, da so eni dobri in drugi svinje. Pri čemer se večinoma razglašamo za kristjane. Bog je rekel: 'Ljubite se med seboj'. Mi pa, kot da smo izrek obrnili v :'Sovražite se med seboj.' Prešeren nam je že leta 1833 napisal: 'Slovenec že mori Slovenca brata, kako strašna slepota je človeka.' In kot da mu ne bi verjeli, smo to storili in ponovili.”

Živo zanimanje za človeka

Seveda je nekatere stvari težko odpustiti in pozabiti, meni Partljič, ampak poziva k strpnosti: “Kako bi lahko bil sodnik za leto 1941 ali 1945. Saj ne, da ni udobno leta 2018 sedeti in soditi dejanja ljudi za nazaj. Kaj pa, če bi takrat živel? Pa bi imel enega strica na eni, drugega pa na nasprotni strani?”

“No, zdaj se bom pa delal malo pameten,” je začel in pripovedoval o tem, kakšen je bil njegov prvi stik s francoskim pisateljem Albertom Camusem: “Bilo mi je 18 let, ko je Camus dobil Nobelovo nagrado. Pri nas ni bil znan. Hodil sem na učiteljišče in sem imel v zadnjem letu neko štipendijo. Ne da bi starši vedeli za to, sem si naročil Naše razglede. Camusovih del nismo poznali, ampak Razgledi so objavili prevod intervjuja s pisateljem.” Novinar je pisatelja vprašal, če bo, potem ko je pred vojno napadal francosko buržoazijo in državo, govorili pa so o neki delavski državi na vzhodu, kjer je najbrž perspektiva, zdaj napadel Stalina in njegova grozodejstva. Camus se je v odgovoru začudil in ugotovil, da so ga najbrž slabo brali. Ker on ni hotel napadati nikogar. Imel je sošolca, ki je bil vodja tovarne in je poklical policijo, naj strelja na njegove delavce. Pisatelja je zanimalo, kaj se je zgodilo z njim kot človekom. Tako, kot ga zanima, je dejal, zakaj so se v Rusiji sprevrgle sanje o enakopravni in pravični družbi. “Pisatelj ne obsoja. Teh besed ne morem pozabiti in se po njih tudi ravnam. Rekli so mi, da so moje komedije v redu, ker niso sovražne do nikogar. In res. Komediografi tako rekoč živimo od tega, da, denimo, nekdo skače čez plot. Ali naj ga obsojam? Saj sem krvav pod kožo. Če bi bil lepši, bi najbrž tudi sam počel kaj takega,” razmišlja Partljič in na vprašanje, ali je torej človek v središču njegovega zanimanja, odgovarja: “Zato sem na svetu.”

Cankar v parlamentu in dremež v ogledalu

Tone Partljič je svojo poklicno pot začel kot učitelj, nato se je, že po svojih prvih pisateljskih uspehih, preselil v gledališče. Ob osamosvojitvi so ga izvolili v državni zbor, kjer je ostal do upokojitve. “Vem da se me marsikdo spomni po tem, da sem zadremal na sejah. To je nerodna reč,” se nasmehne. “V mojo obrambo: bil sem vajen gledališkega ritma, kjer smo delali zgodaj zjutraj in pozno zvečer, vmes pa sem šel domov na kosilo in počitek. Po kosilu v tisti parlamentarni menzi sem težko ostal buden.” A brez šale nadaljuje: “Vedno sem se trudil delati vestno. Biti dober učitelj, dober umetniški vodja gledališča, dober poslanec. In v resnici: nikoli nisem delal toliko, kot v parlamentarnih letih. Ko sem se vračal domov ob desetih zvečer in se pogledal v ogledalo, sem se vprašal, kaj sem sploh delal ves dan. In skoraj nikoli nisem uganil. Sem si pa ponovil stavek Ivana Cankarja, ki je rekel: 'Pisatelj, ki se prilagodi, ni več umetnik.' Ta stavek sem si ves čas ponavljal.”

Kot pisatelj, razmišlja Partljič, je tudi bil in je najbolj svoboden: “O sebi ne mislim, da sem ne vem kako velik pisatelj. Pisal sem, zaradi mojih besed so me tudi odpeljali za kakšno noč. Ampak, ko sem dal beli list papirja v pisalni stroj in začel ustvarjati svoj literarni svet, je bilo to moje polje svobode. In povsem enako je zdaj, ko pogledam prazen zaslon računalnika.” Te svobode, meni, umetnik ne sme izgubiti nikoli. To, da se preživlja z direktorsko ali poslansko plačo, je le zunanja okoliščina. Ki narekuje predvsem več previdnosti pri ohranjanju dostojanstva: “V vseh komedijah, ki sem jih napisal v svojih poslanskih letih, sem se delal norca iz liberalne strani, ki sem ji pripadal, Zdelo bi se mi umazano, da bi literaturo zlorabljal v političnih sporih.”

Morda je res zadremal v klopi, priznava Partljič, ampak: “Nisem sejal sovraštva in trudil sem se, da bi se kdaj pa kdaj zasmejali. Ugo Foscolo je nekoč napisal: 'Smejmo se ljudje, kajti pretirana resnost je vedno lastnost hinavcev.' To si vedno mislim, ko gledam te sodobne mumije, ko vidim ljudi, ki so kot izklesani in zraven še kaj grozijo.”

Da te Krpanova kobila ne vrže iz sedla ...

Od vseh pisateljev, ki so se kdaj spustili v politiko, je bil Ivan Cankar najboljši politik, je prepričan Partljič. Opozarja na politično daljnovidnost velikega literata, ki je že leta 1910 na predavanju v Trstu rekel: “'Pustimo Avstrijo v lastnem dreku, mi pa se združimo z Jugoslovani v republiko, ki bo gotovo socialistična.” Ter šel kakšna dva tedna v zapor.

“Na Cankarja sem bil res nor,” priznava Partljič: “Še zdaj znam deset ali dvajset strani njegove poezije in proze. Ko sem hodil na učiteljišče, sem 'žical' punce s Cankarjevimi ljubezenskimi stavki. Imel sem eno Angelco, ki se je kasneje na žalost poročila s policistom in sem takoj dvignil roke, in sem ji pravil: 'Veš, Angelca, ne sovraštva, ljubezni je treba, tople in sočutne, ki je ne more zatemniti nobena žalost'.” Uspehi Cankarja pri dekletih so bili sicer žal precej omejeni, priznava Partljič, a ob prihajajočem Cankarjevem letu poudarja, kako živ in aktualen je pisatelj še ta trenutek: “Cankar je imel s svojimi dramami težave. Rekli so, da jih nihče ne razume. Zelo me jezi, ko danes slišim, da sta Cankar ali Prešeren za osnovnošolce ali celo za gimnazijce pretežka. Povodnega moža razumejo v vrtcu. Zakaj je potrebno izdajati Cankarja v stripu, v lahkotnejših in zabavnejših oblikah? V času, ko je pisal drame, so v Ljubljani igrali Desetega brata in Martina Krpana. V predstavi so na oder pripeljali celo kobilico in če se je podelala na odru, je drugi dan celo mesto pisalo o tem. Cankar je napisal esej Krpanova kobila, v katerem piše, da je meja, do katere se sme. Na raven Krpanove kobile in vprašanja, ali se bo podelala na odru, menda ja ne. Sam pišem komedije, nekateri pravijo, da malo prepoceni in preveč ljudske. S tem se ne strinjam, a imam vedno v mislih to mejo, ki jo je postavil Cankar. Nikoli ne smem na raven Krpanove kobile.”

O Primorcih

“Maribor je Primorcem dolžan marsikaj. Ko je leta 1918 Maister osvojil Maribor, je tu živelo 21.000 Nemcev in 4000 Slovencev. Primorci, ki so začeli prihajati po prvi vojni, so spremenili podobo mesta. Knjigo Sebastjan in most, za katero se mi zdi, oprostite domišljavosti, da se mi je do zdaj najbolj posrečila, sem napisal kot poklon ljudem, ki so tod doma.”

“Prinesli so hrano. Poznali smo krompir, kislo zelje in zeleno solato. Ti pa so prišli z rukolo, melancani, paradižniki, papriko in tako naprej in spremenili jedilnik Maribora. Če si jim ponudil bučno olje, so rekli, da je od 'šmira' umrl že Lojze Bratuž v Gorici. V mojem domačem kraju, Pesnici, je živel nek Mermolja in si je na vrt posadil paradižnike. Poleti so kmetje s cele vasi prišli in rekli: 'Kako pa da ima taka jabolka, na takem nizkem grmu? Pa tako zgodaj, da mu zorijo?' V življenju do takrat še niso videli paradižnika.”

“Nekaj pa smo jim zamerili tem 'frdamanim' Primorcem. Naši fantje so se nosili malo avstrijsko, z zelenimi suknjami in gumbi iz gamsovih rogov. Vaši so prišli lepše oblečeni, bolj svetlo, peli so po ulicah. Seveda smo imeli promenado po korzu, kamor so vsako nedeljo družine prišle pokazat otroški voziček in otroka. Ti Primorci iz Trsta in Gorice pa so imeli promenado vsak večer. Hodili so sem ter tja, peli in kričali čez ulico, tako da so tisti Nemci, ki so ostali, pisali, da v Mariboru ni moč zdržati. Ker so prišli neki 'zagamani' Čiči, ki so tako glasni, da Maribor ni več, kar je bil. Skratka, ti lepo oblečeni pojoči Primorci, so nam seveda prevzeli vse Štajerke. Je pa res, da so, kot pravijo, te štajersko primorske ljubezni najboljši slovenski zakoni.

Nagrada: novi čevlji

Tone Partljič je kralj slovenskih zadružnih domov. Ker so njegove komedije inteligentne, ostre, ampak ljubeznive ter mojstrsko napisane v jeziku, ki je tako živ, da se stavkov sploh ni težko naučiti na pamet, je pogosta izbira ne le profesionalnih ansamblov, temveč tudi amaterskih gledaliških skupin. “Kdo še pripravi Slovence, da se dve uri smejijo? Vedno se samo jezijo in pritožujejo. Včasih se mi zdi, da je to, da nasmejem Slovence, terapevtsko psihiatrično delo, za katerega bi si zaslužil te vrste nagrado,” se nasmehne.

O nagradah pa resno pove, da se je naučil, kako biti pri razmisleku o njih zmeren. Videl je namreč, pravi, preveč bolnikov, ki sta jim strastna želja po nagradah in priznanjih ter še bolj strastna jeza, ko jih niso dobili, uničila življenje. Tudi ko je leta 2016 dobil tako imenovano veliko Prešernovo nagrado se ni želel identificirati z njo. “Če me je nekdo poklical kot 'našega Prešernovega nagrajenca' sploh nisem vstal s stola. Jaz nisem to. Jaz sem Tone.”

“Mogoče mi ne boste verjeli in boste mislili, da sem lažno skromen,” zatrjuje, “ampak res nisem niti razmišljal o tej nagradi.” In tako kot o njej ni razmišljal, pravi, ga tudi ni spremenila: “Nosim še čevlje, ki sem si jih kupil za podelitev. Pa obleko imam doma. Iz raznih razlogov, čeprav nisem zapravljivec, se mi je nabralo nekaj dolgov, ki sem jih poplačal. Nekaj sem dal hčerki in hitro je zmanjkalo. Zdaj že spet tenko piskam, odstotek sladkorja v krvi se mi ni spremenil. Živim tako kot vi. Lepo, da sem dobil nagrado, ampak z mano nima to nobene zveze. Tudi če je ne bi dobil, bi tu nocoj nastopal in bi bil dobre volje. In zagotavljam vam, da bi bil popolnoma enak. Samo teh čevljev ne bi imel.”

O knjigah in mostovih

Ko se Tone Partljič pojavi na fotografiji v časopisu, se za njim običajno bohoti njegova knjižnica. Ni mu veliko do materialnih stvari, pravi, a knjige zbira in nabira z užitkom. Ima jih kakšnih 10.000 in čeprav razume, da bi bilo to prav, nikakor ne uspe slediti načelu, da je treba knjižnico kdaj pa kdaj prevetriti in se kakšnega dela znebiti: “Zadnjič sem na policah našel knjigo Lazar Mojsov: Prilozi makedonskom nacionalnom pitanju. Rekel sem si, da bi to res lahko vrgel stran. Potem pa sem pomislil, kaj pa če me bo nekega dne zanimalo, kako so komunisti gledali na nacionalno vprašanje Makedoncev. In je nisem. Preprosto ne morem. Ali ni to razkošje? Žena gre spat, zdaj že tako ali tako spi s tistim psom in me ne pogreša. Jaz pa ostanem sam v pižami. Pa ni vrag, da ni ene knjige, ki bi se mi ravno tisti večer ne zdela fina. Zdaj se pripravljam, da bom vnovič bral Vojno in mir. Ano Karenino sem bral trikrat, petkrat Most na Drini. Ker sem pisal roman Sebastjan in most. Mislil sem si, če je Ivo Andrić dobil Nobelovo nagrado, bi jaz lahko vsaj kakšno malo. Pa je nisem,” Partljič resni razmislek o sebi, o dediščini prednikov, o človeški sreči, moči in šibkosti spet obrne v smeh. Kot zna le on.

---