Majhni so v bistvu največji

Bilo je pred 28 leti v Švici, kjer so razglasili prvi marec za dan civilne zaščite. Od takrat se lahko vsaj enkrat v letu tudi na najvišjih ravneh zahvalimo vsem, ki za svojo plačo ali pa samo za toplo zahvalo skrbijo, da smo varnejši na cestah, v gorah, v gozdu ali doma. Zahvala gre vsem, od operaterjev, ki dvignejo slušalko, ko odtipkamo številko 112, in skušajo čim prej razumeti panične glasove na drugi strani, do gasilcev, vseh sort reševalcev in mnogih drugih, ki iščejo, rešujejo, gasijo, oživljajo ...

Sistem zaščite in reševanja je resda sistem, ki ga postavi neka država ali širša skupnost, vendar so ta sistem v bistvu ljudje - znanci, sosedje, prijatelji ali neznanci, ki so pripravljeni pustiti svoje bližnje in svojo lastnino ter hiteti na pomoč drugim. Lahko smo ponosni, da v naši družbi še vedno veljajo vrednote, zaradi katerih nam ne manjka prostovoljnih gasilcev, gorskih in jamarskih reševalcev, vodnikov z reševalnimi psi in drugih.

Lahko smo ponosni, da še veljajo vrednote, zaradi katerih nam ne manjka gasilcev in vseh sort prostovoljnih reševalcev.

Pa v bistvu ne manjka veliko, da jih ne bi imeli. Treba bi se bilo samo zgledovati po elitah, ki vodijo našo in še kakšno drugo državo. Člani teh elit ne premaknejo svoje zadnjice, če za to ne dobijo plačila, ne razmišljajo, kaj bi lahko še koristnega storili ob enaki plači, ampak razmišljajo le to, kako bi svojo plačo podvojili, potrojili ...

In kljub temu, da s svojim početjem odžirajo kruh majhnim ljudem, in da te velikokrat zagrabi zavist, ko jih gledajo, koliko so si nagrabili, pri majhnih ljudeh še vedno prevlada človečnost. Pred pogoltnostjo, pogosto celo pred skrbjo za lastno varnost. In ti majhni ljudje so proti tem prvim v svojem bistvu veliki. Zaradi njih je naša družba še vedno v drobovju zdrava, zaradi njih smo varnejši in zaradi njih marsikdo ostane na tem svetu malo dlje, kot bi sicer.

In ti majhni veliki ljudje so taki, čeprav morajo stavkati za pravice, ki so drugim samoumevne, čeprav se bojijo za svoje službe, ker je za njimi neprespana noč na pogoriščih, in čeprav morajo sami predlagati zakone in rešitve, ki bi jim olajšale njihovo prostovoljno delo. Dokler imamo takšne ljudi, se nam ni treba bati za prihodnost in človečnost naše družbe. Takšni ljudje jo držijo pokonci in takšni ljudje jo bodo skupaj z vsemi, ki se tega zavedamo, ohranili zdravo.

---

---