Z besedami je skrben

Sedma samostojna pesniška zbirka Alda Žerjala Neboleče odstranjevanje besed je lani, ob pesnikovem 60. rojstnem dnevu, izšla v založbi KUD Apokalipsa, v Kosovelovi sobi v Sežani pa so jo predstavili ob letošnjem kulturnem prazniku.

SEŽANA > “Poznam ga že 49 let. Bil je eden mojih učencev v Dutovljah. Spomnim se ga kot mirnega in zaprtega fanta. Takrat se je znojil pred mano, leta kasneje pa sem se ob branju njegovih pesmih znojil jaz,” je s hudomušno anekdoto pričel Aleksander Peršolja. Na predstavitvi zbirke v Kosovelovi sobi se jima je pridružila še Ana Godnik.

Visoki svečenik poezije

“Poezija Alda Žerjala je kot vsaka žlahtna poezija nezamenljiva in izjemna, pa tudi srečna v svojem poslanstvu sporočljivosti kljub nebolečemu odstranjevanju besed, morda pa prav zaradi tega,” je v predgovoru v zbirko zapisal urednik Primož Repar,ki Alda Žerjala poimenuje visoki svečenik poezije: “Za njegovo poezijo je značilna tako globoka žalost potrtosti kot globoko veselje vedrine. Vedrine, ker si verjame. To pa izraža značajskost srečnih ljudi, ki so ustvarjalni v svoji presežnosti.”

Neboleče odstranjevanje besed

Prej nisem vedel o

pesemski prisotnosti.

Sama struktura je bila

igra v navedeni pesmi,

ki naenkrat samo besediči,

kar od zmeraj najmanj cenimo

in jih neboleče odstranjujemo.

V območju besed nismo

še vsega postorili, in ko bo počil

zven, se bomo v preblisku zbudili.

Aldo Žerjal je pojasnil, kako je prišel do imena zbirke: “Gre za naslov ene od pesmi, ki se mi je zdel najprimernejši. Tudi druge pesniške zbirke sem poimenoval po naslovu kake od pesmi.”

Žerjal je znan po redkobesednosti. Dobro ve, da imajo tudi neizrečene besede moč. Ali če si izposodimo verze iz pesmi Neizrečene besede: “Zagotovo so neizrečene besede najbolj besede, ker nihče Vas ne bo prisilil, da bi jih izgovorili ali napisali, ko so umrle že pred iztekom in same niso vedele, v čem so.”

Skoraj zgodba

Kako sem se držal tistikrat,

ko sem pisal o tebi kljunaču,

kosu, ko si ravno takrat hodil

po mojem gnoju, ki se ga

še zdaj ne sramujem, čeprav

je bilo morje, a ne pomešano

z njim - gnojem. Pravzaprav

so me pripeljali sem, da jim povem

zgodbo, ki je ne nameravajo posneti.

Z besedami sicer ne skopari, a jih tudi ne razdaja vnemar, zato so njegove pesmi večinoma kratke. “Večkrat mi očitajo, da so moje pesmi kratke. Ne silim se, da bi bile daljše. Ko se pesem konča, se konča. A dokler določenega besedila ne zaključim, ne morem začeti z drugo pesmijo. Nekateri lahko vzporedno pišejo več stvari, jaz ne morem,” je povedal Žerjal, ki pesem najprej zapiše na papir, nato pa pretipka na pisalni stroj.

Življenje in poezija kot igra

Pesniti je začel pri 18 letih. Javnost ga je spoznala na natečaju za mlade pesnike na začetku osemdesetih let. “Prebirali smo pesmi, ki so jih pesniki oddajali pod psevdonimom,” se spominja Aleksander Peršolja, ki takrat ni vedel, da se za pesmimi, ki so ga presunile, skriva obraz iz šolskih klopi.

“V vsaki majhnosti vidi pomen tega našega bivanja. Če natančneje prebiramo njegovo poezijo, bomo v vsakem verzu začutili njegov dom, Kras. Noče biti tragik, je optimist. Zaveda se, da je življenje dano. Ampak z življenjem se je treba igrati, tako kot se sam igra z besedami,” nekaj desetletij kasneje razmišlja Peršolja: “Aldo je igriv, iskren fant, ki je star 60 let. Tako je iskrena tudi njegova poezija.”

Svojevrsten preboj je Žerjal doživel že leta 1982, ko je urednik Janez Mušič njegove pesmi uvrstil v Pesniški almanah mladih, kar mu je dalo poseben zagon. “Na začetku sem pisal brez vseh ambicij. Po izidu almanaha pa sem začel resneje,” je povedal Žerjal.

Neboleče odstranjevanje besed je že sedma samostojna zbirka pesnika iz Pliskovice. Doslej so izšle še Obrobljena noč (1985), Po pikapolonici (1989), Vzpostavljeni stavki (1995), Glasbajala (2000), Smrtne razlike (2005) in Izzabranja (2009).

Veliko njegovih pesmi je prevedenih v italijanski, francoski in angleški jezik, pesniško zbirko Smrtne razlike pa je Josip Osti iz Tomaja prevedel v črnogorski jezik.

---