Zmagujejo odvetniki in ribe

Tožbe, pritožbe in nasploh sodni boji posameznikov s pravnimi sistemi sosednjih držav predstavljajo le novo poglavje v nedokončanem določanju slovensko-hrvaške državne meje. To se je preselilo na pleča državljanov, tokrat ribičev, preko katerih državi bijeta boj za udejanjenje arbitražne sodbe oziroma državne meje na morju. In dejansko so ribiči največje žrtve implementacije arbitražne sodbe, saj jim je s pravnim in policijskim pritiskom onemogočeno opravljati njihovo delo. Saj nismo nori, da bomo za nekaj sto kil rib tvegali nekaj tisoč evrov visoke kazni, pravijo na obeh straneh meje. Zaradi tega so zelo nesrečni, nekateri tudi jezni in razburjeni. Tako slovenski kot hrvaški ribiči.

Če sta državi resno mislili z izvajanjem suverenosti na svojem ozemlju, so bili pravni postopki neizbežni. A je narava spora takšna, da niti sodni mlini, ki so jih politiki obeh držav poslali v tek, najbrž ne bodo zmogli razrešiti temeljnega spora. Tudi če bosta matični državi poravnali stroške pravne pomoči, prekrškov in kazni za svoje ribiče, državne meje v Piranskem zalivu ena od strani še vedno ne bo priznavala. Ker problem ni pravne narave, temveč politične, in brez dogovora držav o priznavanju državne meje ne bo rešljiv. Do dogovora pa je še daleč, čeprav na hrvaški strani počasi, tega ni moč zanikati, zori zavedanje, da je arbitražna odločitev dejstvo, ki ga bo treba spoštovati. A je zaradi trmastega vztrajanja pri odstopu od arbitraže in hkrati slovenskega stališča, da je treba arbitražno sodbo priznati, proces implementacije v slepi ulici.

Na plečih državljanov, tokrat ribičev, državi bijeta boj za udejanjenje arbitražne sodbe na morju.

Evropski uniji se z ribiškimi tožbami ne da izgubljati časa, ker so zanje bizarne in obstranske. V bruseljskih sobanah govorijo o milijonih ton ulovljenih rib in več tisočih delovnih mestih, ves slovenski ulov nekaj desetin ribičev pa se giblje okoli 200 ton. Od tega se le nekaj deset ton ulova nanaša na sporno obmejno območje.

A je že zdaj jasno, da bo v teh pravnih sporih pred sodišči večina izgubila: tako hrvaški in slovenski ribiči, hrvaška in slovenska država, tudi pravna sistema obeh držav. Zmagovalci pa so prav tako že vnaprej znani: to sta odvetniški pisarni Mihe Kozinca in Ivice Senjaka, prištejemo jim pa lahko le ribe, ki bodo vsaj v nekaj naslednjih mesecih na mejnem območju uživale nesluteno svobodo in nepričakovano podaljšale svoja življenja.

---

---