MNENJE
Komentarji
25. 01. 2018, 13.34
, posodobljeno: 08. 03. 2018, 19.41
Slovenska rokometna odprava se s Hrvaške poslavlja z mešanimi občutki. V primerjavi s prejšnjim evropskim prvenstvom, ki so ga izbranci Veselina Vujovića morali zapustiti že po prvem skupinskem delu, je bil storjen korak naprej. Če vzamemo za merilo bron z lanskega svetovnega prvenstva, smo šli dva koraka nazaj. Smele napovedi, da gremo po medaljo tudi na Hrvaško, se niso uresničile. Bili smo blizu, a hkrati tudi daleč od izločilnih dvobojev najboljše četverice.
Poškodbe so pred začetkom evropskega prvenstva zamajale temelje slovenske rokometne utrdbe, a niso pogasile navijaške evforije. Sporni sodniški vložki na tekmah z Makedonijo in Nemčijo v Zagrebu so jo še podžgali. Slovenski rokometaši, ki so igrišče zaradi neljubih razpletov dvakrat zapuščali sklonjenih glav, so bili v očeh navijačev zmagovalci. Selektor Veselin Vujović pa se je izkazal kot vojskovodja, ki bi za višje cilje podstavil tudi svojo glavo. Zaradi poškodb in zunanjih dejavnikov, ki so v določenem trenutku prišli prav za poenotenje vrst, ter množične navijaške podpore, je sicer težko podati objektivno oceno slovenskemu učinku na evropskem prvenstvu.
Dejstvo je, da so slovenski rokometaši v šestih dvobojih iztržili polovičen izkupiček dveh zmag, remijev in porazov, ki sta se zgodila v najbolj občutljivem času, na začetku obeh skupinskih delov. Ničla z Makedonijo je bila boleča, zdelo se je, da bo Slovenija šla v Varaždin kvečjemu v turistični vlogi, brez točk in stvarnih ambicij za napredovanje v polfinale. Popotnica po remiju z evropskimi prvaki Nemci se sicer ni bistveno odebelila, a je slovenskim rokometašem dala potreben zagon in hkrati zavedanje, da se lahko enakovredno zoperstavijo prvokategornikom. Dvoboj z Dansko, ki bi ga sicer morali dobiti, da bi obudili polfinalne upe, nas je nato spet postavil na trdna tla.
Zato pa je bila zmaga s Španijo, ki sicer ni več tako močna velesila kot nekoč, za reprezentančno prihodnost gotovo dobrodošla. Prav tako dokončna uveljavitev Mihe Zarabca, nabiranje izkušenj Blaža Blagotinška in Urha Kastelica. Seveda pa bo našteto treba ovrednotiti. Najprej s prebojem na prihodnje svetovno prvenstvo, ki bo tudi sito za olimpijske igre leta 2020.