komentar

Skupnostna lastnina je dočakala pomembno pravno priznanje: italijanska država je z zakonom priznala njen obstoj, pa tudi tisto lastnost, ki jo loči od zasebne lastnine: ni naprodaj.

S tem jo je približala javnemu dobremu, torej lastnini, ki služi vsem ljudem. Z načinom upravljanja, ki je skupnostno lastnino skozi stoletja ohranil do danes, pa celo bolj služi ljudem kot javno dobro. Kot vidimo pri gradnjah v imenu javnega dobrega (plinovodi, ceste, pristanišča, nekatere tovarne), namreč mnoge služijo predvsem kapitalu.

Skupnostna lastnina jusov, srenj, agrarnih in drugih izvornih skupnosti služi (če se skupnost drži starih pravil) vsem članom skupnosti enako. Predvsem pa ohranja naravo in zemljo za prihodnje generacije. Ob omejenosti našega planeta in pohlepu sodobne civilizacije je tako edini resni branik trajnosti in s tem prihodnosti planeta in ljudi na njem.

Zato smo lahko še toliko bolj ponosni, da so pobudo za ta zakon sprožili in potem prav po kraško vztrajno in delovno nadaljevali slovenski jusarji s tržaškega Krasa. Z argumenti so prepričali pravnike in nato še domala vse italijanske parlamentarce.

Bo to uspelo tudi Kraševcem ali drugim jusarjem ali agrarnim in drugim skupnostim na naši strani meje? Za zdaj dobrih obetov ni. Razumevanje pomena skupnostne lastnine je šibko tako pri politiki, ki bi jo morala uzakoniti, kot pri agrarnih skupnostih. Mnoge delijo med člane ves izkupiček od lesa, najemnin za oglasne panoje in vetrne elektrarne. In si ga želijo še več. Ponekod so si zemljo kar razdelili in jo spremenili v navadno zasebno lastnino. Kjer se agrarne skupnosti niso vzpostavile, je njihova zemlja padla v naročje občin, ki jo bodo slej ko prej bržkone prodale.

Morda pa se bodo dediči jusarjev vendarle zavedli, kako dragoceno je imeti zemljo samo zato, da ostane tam takšna, kot je: nepozidana, za drva, pašo, gobe, sprehode.

---

---