Teja Ferfolja: Soigralke so mi čestitale, uprava pa ne

Pri izboru športnice decembra na Primorskem naše uredništvo ni imelo prav veliko dela. Nogometaši so odšli na zimovanje brez presežkov, dvoranske prvoligaše in smučarje glavni izzivi sezone še čakajo, slovenska ženska reprezentanca v rokometu pa je svoje delo z uvrstitvijo v osmino finala svetovnega prvenstvo opravila zelo dobro. Njen obrambni steber je bila Novogoričanka Teja Fefolja.

ROMAN >V času našega pogovora je Teja Ferfolja reprezentančni dres že zamenjala s klubskim. V Nemčiji je na svetovnem prvenstvu pustila dober vtis, saj je bila v obrambi standardna v prvi postavi, ob tem pa je dosegla še pet golov in pomembno prispevala k uvrstitvi Slovenije v osmino finala svetovnega prvenstva, na katerem Slovenije ni bilo že dvanajst let.

> Ali ste pred svetovnim prvenstvom pričakovali tak dosežek?

“Upala bi si napovedati le uvrstitev v osmino finala, saj je bil to naš temeljni cilj. Zagotovo pa si o zmagi nad nekdanjimi svetovnimi prvakinjami Francozinjami nisem upala razmišljati na glas.”

Novogoričanka Teja Ferfolja ima pri 26 letih za sabo lepo rokometno pot. Začela je v domačem okolju, pri RK Šempeter Vrtojba. V Sloveniji je igrala še za Burjo, Olimpijo, Zagorje in Mlinotest, v tujini pa za francoski Arvor, švicarski Thun in romunski Roman. V drćavni reprezentanci je od leta 2010. Z višino (183 cm), močjo in spretnostjo se dobro znajde tako v obrambi kot v napadu na črti ali od daleč.

> Kako bi ocenili svojo vlogo v igri?

“Moje glavne naloge so bile v obrambi. S 45 odigranimi minutami na tekmo sem zadovoljna. Večjo vlogo v napadu sem imela na tekmi s Španijo in sem jo dobro izkoristila.”

> Kakšni so bili občutki na tekmi z Romunijo, kjer si sicer služite kruh?

“Imela sem dodatno motivacijo. Vsekakor sem jih hotela premagati. Ker vem, kako delujejo, sem verjela, da je to mogoče. Na koncu je vendarle prevladala njihova posamična kakovost. Predvsem to velja za Cristino Neagu. Romunke so unovčile tudi bogatejše izkušnje.”

> Prelomnica je bila osmina finala s Švedinjami, ki ste jih na EP celo premagale. Zakaj tokrat ni šlo?

“Švedinje so nastopile skorajda z enako postavo kot pred letom dni, žal pa smo to tekmo izgubile predvsem zato, ker smo pregorele v želji po zmagi in tudi zaradi utrujenosti. Švedinje so imele na voljo precej več enakovrednih menjav kot me.”

> Kakšna je bila vrnitev v domovino?

“V rodno Novo Gorico se je vedno lepo vrniti, predvsem zaradi tega, ker sem lahko preživela nekaj časa z družino. Posebnega sprejema po prihodu domov nisem doživela, čestitk pa je bilo kar nekaj. Vesela sem, da so nas ljudje začeli gledati z drugačnimi očmi. Žal sem lahko ostala doma le štiri dni, po tem pa sem se morala vrniti v svoj romunski klub Roman, kjer so nam namenili dva prosta dneva za božič in še dva ob prehodu v novo leto.”

> Kako so v Romuniji ocenili vaš reprezentančni nastop?

“V klubu so sledile čestitke igralk, od trenerja in uprave pa ni bilo nobene. Oni so bili veseli le tega, da sem prišla nazaj nepoškodovana.”

> Kaj menite o možnosti sedanje sestave reprezentance pred novimi kvalifikacijami za EP?

“Sama v našo reprezentanco verjamem in sem prepričana, da se lahko prihodnje leto spet uvrstimo na evropsko prvenstvo.”

> Zakaj ste se odločili za igranje v Romuniji, ki pri povprečnem Slovencu ni na posebno dobrem glasu?

“Romunijo sem izbrala, ker sem si želela tekmovati v močnejši ligi, predvsem pa zato, da bi lahko svetovno prvenstvo odigrala na čim višji ravni. Romunija je sicer res na bolj slabem glasu, vendar ima tudi zelo veliko lepih stvari - od pokrajine, zgodovine, narave in lepih starih mest.”

> Katere so glavne značilnosti kluba v katerem igrate in mesta v katerem živite?

“Klub CSM Roman deluje v mestu Roman, blizu meje z Moldavijo. Denarno ga podpira le občina, kar je posebnost te države. Večina klubov s kratico CSM živi brez podpore pokroviteljev. Delovanje jim omogočajo občine, ki zagotavljajo vse - tudi plače igralkam. Živim v stanovanju, ki ga plačuje klub, avtomobila pa ne potrebujem, ker je mesto tako majhno, da vse poti lahko opravim s taksijem. Najdaljša vožnja stane manj kot dva evra. Kosila in večerje nam organizira klub.”

> Kako gre vam in vašemu klubu v tekmovalnem pogledu, kakšno je vzdušje?

“Jesenski del prvenstva smo končali na šestem mestu - blizu klubskega cilja, ki je uvrstitev med pet najboljših. Liga je zelo izenačena. Izstopa le Bukarešta, ki veljavo dokazuje tudi v ligi prvakov. Igram skoraj od prve do zadnje minute - večinoma v obrambi, občasno pa tudi v napadu. Ker je mesto majhno, je vsaka naša domača tekma velik dogodek. Dvorana je večinoma polna navijačev, vzdušje pa dviga organizirana skupina.”

> Se je med ligaškimi potovanji po veliki državi nabralo kaj zanimivih dogodivščin?

“Veliko potujemo z avtobusom. Povprečno smo na poti deset ur. Gostovanja so izredno utrudljiva, fizično in psihično. Takoj po dolgih poteh imamo trening in nato tekmo. Ker je romunska liga ena najmočnejših v Evropi, je praktično vsaka tekma derbi. Vsak lahko premaga vsakogar, zato moraš iti v igro popolnoma pripravljen in motiviran. Zaradi napornih gostovanj doma vsak trenutek izkoristim za počitek.”

> Kakšno vlogo imajo tujke v romunski ligi?

“Veliko. V Romanu ob meni igrajo še Ukrajinka, Črnogorka in Portugalka. Je pa tudi pritisk velik. Od tujk pač vodstvo kluba pričakuje največ.”

> Kakšni so vaši rokometni načrti?

“Od te sezone pričakujem potrditev, da lahko povišam svoje psihične in fizične meje. Treningi in tekmovanja v romunski ligi so res zelo naporni. Pogodba se mi bo iztekla spomladi, po tem pa bomo videli, katere priložnosti se bodo odprle. Še nekaj časa želim vztrajati v poklicnem rokometu in si pripraviti podlago za drugo kariero in družino.”

---