Okleščeno, zadeto, briljantno

Rokersko pleme, ki že debelega pol stoletja časti Neila Younga, danes praznuje: 1. december je dan, ko eden najmogočnejših med kantavtorji na stežaj odpira vrata svoje arhivske zakladnice - vsi posnetki, zabeleženi v plodoviti karieri, bodo dosegljivi v kakovostnih digitalnih formatih in spočetka brezplačno, zagotavlja. Ne le to, sočasno izdaja svoj 39. studijski album The Visitor, zbirko novih pesmi, ki jih je spet posnel z mladim bendom Promise of the Real. Vse to dobivamo, pa se še sploh nismo naužili pred kratkim izdanega bisera, albuma Hitchhiker (Reprise/Nika), ki je do poslušalcev potoval kar 41 let!

MALIBU > Deset pesmi je tedaj tridesetletni Neil Young sam, s kitaro, orglicami in pri eni skladbi še s klavirjem, posnel 26. avgusta 1976, po svoji stari navadi v noči polne lune. V studiu Indigo Ranch v kalifornijskem hribovju nad Malibujem ga je izza mešalne mize nadziral producent David Briggs (1944-1995), eden njegovih najpomembnejših sodelavcev. V avtobiografski knjigi Special Deluxe (2014) se Young spominja, kako je v tistem času napisal po več pesmi na teden, ne da bi jih imel čas posneti. Ko je lahko, jih je snemal hitro, ne da bi se ubadal s tehnično popolnostjo; pomembnejši mu je bil duh pesmi, pristen in surov.

V studiu je bil tiste noči prisoten še nekdo, danes 82-letni filmski igralec Dean Stockwell, ki je s prijateljem Neilom pozneje posnel odštekano komedijo Human Highway (1982). Med snemalnimi podatki je naveden kot “opazovalec”, ki je nemo poslušal kantavtorja. Ta je drugo za drugo nizal pesmi in se občasno ustavil samo, da je zaužil nekaj trave, piva ali kokaina, kakor prostodušno piše v spominih. Omeni tudi, da je iz posnetkov jasno, kako zadet je bil. Že mogoče, vendar tudi navdahnjen, na vrhuncu izrazne moči.

Krepko udriha po strunah akustične kitare in njegov značilni visoki glas je v dobri kondiciji, ko prepeva nove pesmi, tudi take, ki danes veljajo za zimzelene. Že leta 1979 so na koncertni plošči Rust Never Sleeps zadonele Pocahontas, Powderfinger in Ride My Llama. Zlasti sta zanimivi prvi dve, ki sodita med Youngove boljše, obe poetični in obenem zagonetni, polni nenavadnih povezav med krvavo zgodovino in sedanjostjo, med mitologijo in intimo, nastlani z živimi podobami, ki jih nikoli docela ne razvozlaš. Zlasti se je hitro prijela Powderfinger, vendar v krepki električni različici, ki jo je Young nažigal zlasti z bendom Crazy Horse in ki se je vse do danes obdržala kot ena njegovih največjih klasik.

Tudi druge pesmi, ki jih zdaj naposled lahko užijemo v izvirnikih, so mesto našle na Youngovih poznejših albumih, praviloma v manj asketskih aranžmajih: Captain Kennedy na albumu Hawks & Doves (1980) in Human Highwayna albumu Comes a Time (1978),medtem ko je klavirski valček The Old Country Waltz v razkošnejši country izvedbi že leto pozneje odprl album American Stars 'n Bars (1977).

V okleščenem akustičnem izvirniku pa je na sloviti pregledni zbirki Decade (1977) ostal Campaigner, pesem, najbolj znana po ugotovitvi, da ima celo predsednik Nixon dušo. Mimogrede, ko smo že pri predsednikih: Young je leta 2006 na albumu Living With War brez ovinkarjenja terjal odstavitev Georgea Busha ml., te dni pa novi album The Visitor napoveduje s singlom Already Great, odgovorom Donaldu Trumpu in njegovi gradnji “velike Amerike”, s pesmijo, v kateri kot Kanadčan opeva ZDA in jih skuša obvarovati pred zidom, fašizmom, takimi rečmi.

V osrčju albuma Hitchhiker, ki so ga leta 1976 šefi pri založbi Reprise zavrnili, češ da je le kup nezanimivih demo posnetkov, je kajpada naslovna mojstrovina, osupljivo iskrena avtobiografska pesnitev štoparja skozi mračne preizkušnje, izpoved o zasvojenosti z drogami in depresiji. Je ena Youngovih najbolj kultnih pesmi, a je prvič uradno izšla šele leta 2010, na albumu Le Noise - tam je zazvenela osvežena, tako glasbeno v produkciji Daniela Lanoisa kakor tudi besedilno, z dodanim verzom o pevčevi hvaležnosti za otroke in zvesto ženo (od katere se je malo zatem po 36 letih zakona ločil).

V osrčju albuma Hitchhiker, ki so ga leta 1976 šefi pri založbi Reprise zavrnili, češ da je le kup nezanimivih demo posnetkov, je kajpada naslovna mojstrovina, osebnoizpovedna, osupljivo iskrena avtobiografska pesnitev o zasvojenosti z drogami in depresiji, ena Youngovih najbolj kultnih pesmi, a prvič uradno izdana šele leta 2010, na albumu Le Noise - tam je zazvenela osvežena, tako glasbeno v produkciji Daniela Lanoisa kakor tudi besedilno, z dodanim verzom o pevčevi hvaležnosti za otroke in zvesto ženo (od katere se je malo zatem po 36 letih zakona ločil).

S plošče Hitchhiker se oglašata tudi zdaj prvič objavljeni pesmi: temačna Hawaii o zloveščih srečanjih z zoprnim tujcem in trpka ljubezenska Give Me Strength, pesem o razhodu in iskanju moči za nadaljevanje poti. Moč je našel in njegovi poti še 41 let pozneje ni videti konca.

---