V Afriki je spoznala, kaj je pravo dostojanstvo

“Afrika mi je spremenila pogled na svet. Nenadoma sem ugotovila, da marsikaj ni tako samoumevno, kot se mi je zdelo,” je na torkovem dobro obiskanem Pogovoru o branju v kavarni Gledališča Koper dejala tokratna gostja, pisateljica, publicistka, prevajalka in literarna kritičarka Gabriela Babnik.

KOPER > Na večeru v nizu Pogovori o branju, ki jih prirejata Slavistično društvo Koper in Kulturni klub / Club culturale, se je Gabriela Babnik (1979) sprehodila skozi štiri romane, ki jih je napisala v zadnjem desetletju: k pisanju Kože iz bombaža (2007), ki ji je prinesla nagrado za prvenec, jo je nagovorila njena “literarna mati”, urednica na Mladinski knjigi Nela Malečkar, zatem pa je pri Beletrini izdala še romane V visoki travi (2009), Sušna doba (2011) in Intimno (2016), ki so bili vsi nominirani za nagrado kresnik. Leta 2013 je prejela Stritarjevo nagrado za mlado kritičarko in istega leta tudi nagrado Evropske unije kot obetavna evropska avtorica. Roman Sušna doba, ki ga sama nima za svojega najboljšega, so prevedli v jezike Evropske unije, lani pa mu je dodala še Intimnost, ki ga ima za svoje najboljše delo. Pripoved, s katero se je odzvala na institucionalni in siceršnji rasizem, je postavila v Pariz, Ljubljano in New York, v njej pa tri pripovedne niti povezuje Fadul, nekdanji novinar iz Čada. “Sem zelo samokritična,” je dejala v pogovoru z Jasno Čebron. “Roman sem premišljeno sestavljala, ga pilila in popravljala napisano. Vživela sem se v temnopoltega moškega, mu posodila glas ... Malo sem šla na nož, priznam. V romanu tudi provociram.”

Ustaljene predstave rada postavlja na glavo in se zoperstavlja stereotipom. Tudi v novem romanu: “Fadul prihaja iz srednjega sloja, morda celo iz zgornjega srednjega razreda, bil je odličen novinar, študiral je na univerzi. S tem nasprotujem tudi predsodkom do današnjih migrantov. Ne vemo, kdo so, ne poznamo njihovih zgodb, ne vemo, zakaj so odšli iz domovine.”

Pisatelj, voditelj naroda

Pisateljica, ki je v domači Ljubljani doštudirala primerjalno književnost in literarno teorijo, magistrirala iz modernega nigerijskega romana in si ustvarila družino z možem iz Gane, se za Afriko in njeno literaturo zanima že dolgo. Večkrat je potovala na svoj priljubljeni kontinent, tam najdlje preživela devet mesecev, a se vselej vrnila domov: “V Afriki sem se naučila, kako se umiti s pol lavorja vode. Osvojila sem tudi koncept dostojanstva: lahko si brez denarja, po cesti hodiš praznih žepov, a vseeno držiš glavo pokonci. To imam zmeraj pred očmi, kadar bijem vsakdanje bitke, kot članica Društva slovenskih pisateljev, med razgovori z ministrom, urejanjem administracije, pisanju kritik ...”

Najtemeljiteje je preučevala nigerijske romane, ki si jih je v Narodni in univerzitetni knjižnici naročala iz ameriških knjižnic: “Prebrala sem jih kakih petdeset in dojela, da ima pisatelj v Nigeriji posebno poslanstvo, je že kar voditelj naroda. Danes pa opažam, da imamo zadnjih pet, deset let opravka z afriško literarno renesanso. Veliko pisateljic in pisateljev je res izvrstnih. Nazadnje me je navdušila kenijska pisateljica Yvonne Adhiambo Owuor z vrhunskim romanom Prah. Je ena najlepših in najtežjih knjig, kar sem jih prebrala. Bi jo zelo rada prevedla, a včasih ni posluha za take predloge, tržni vzvodi so premočni.”

Spoštljiva do šibkih

Gostja je predstavila še svoje kritiško delo, poudarila, da tudi šibkejša dela obravnava spoštljivo in da se daleč najbolj razveseli, kadar v presojo dobi dobro domačo knjigo. Kot predsednica kresnikove žirije je navijala, da bi nagrado dobil Marko Sosič za Kratki roman o snegu in ljubezni, v zadnjem času pa sta jo denimo navdušila Ana Schnabl z zbirko kratkih zgodb Razvezani in Boris A. Novak z monumentalnim eposom Vrata nepovrata.

Pogovor se je iztekel tradicionalno: gostja je v dar dobila živopisno in z različnimi simbolnimi drobnarijami posejano karikaturo, na kateri jo je hudomušno upodobila domačinka Lorella Fermo.

---