Oba sta pustila inženirstvo in se raje posvetila filmu

Italijanski režiser Mario Brenta, ki se je v soboto predstavil v izolskem Art kinu Odeon, bo jutri ob 20. uri v goriški Hiši filma prejel nagrado Darko Bratina. Poklon viziji. Kinoatelje jo podeljuje filmskim avtorjem, ki gojijo posebno senzibiliteto do upodobljenih likov in njihovega odnosa z okoljem.

IZOLA, GORICA> Prav z izjemno predanostjo pri motrenju usode posameznikov skozi njihovo zgodovinsko in družbeno ozadje izstopa tudi letošnji nagrajenec Mario Brenta, ki je v obdobju 1974-1994 nase opozoril s tremi igranimi filmi Črvober, Maicol in Gorjan Barnabo, ki so ga predvajali tudi v izolskem Art kinu Odeon, eni od letošnjih festivalskih postojank.

Monografski filmski festival Darko Bratina. Poklon viziji namreč z vrsto dogodkov v različnih krajih v čezmejnem prostoru med Slovenijo in Italijo (Gorica, Nova Gorica, Videm, Špeter, Trst, Izola in Ljubljana) letos promovira filmsko dediščino italijanskega filmskega posebneža Maria Brente, ki je v filmskih vodah zaslovel tudi po sodelovanju z velikim italijanskim režiserjem Ermannom Olmijem, s katerim je ustanovil in vodil zelo nekonvencionalno filmsko šolo Ipotesi Cinema, ki je v ospredje postavila filmsko prakso, ne teoretskih konceptov.

Posnel je Buzzatijev prvenec

Črvober in Maicol sta tipična predstavnika izjemne drže, ki jo Brenta zavzame do svojih likov, v Gorjanu Barnabu pa naredi še korak dlje. Gre namreč za filmsko adaptacijo prvega istoimenskega romana še enega italijanskega posebneža Dina Buzzatija. “Pri adaptaciji književnega dela se običajno vzame tiste dele, ki jih je mogoče vizualizirati, tiste, ki jih ni mogoče, pa se zavrže. Pri Gorjanu Barnabu sem želel ohraniti še slog avtorja in njegovo moralno držo,” je v Izoli povedal Brenta. Zadnja leta se je njegova filmska ost usmerila v observacijske dokumentarce, pod drobnogled pa je vzel tudi zelo aktualno tematiko sodobnih migracij (Delta Park, 2016).

Ob 40-letnici Kinoateljeja, ki sovpada s 75. obletnico rojstva Darka Bratine, je Kinoatelje želel poiskati filmskega ustvarjalca, s katerim je Bratina imel stike in tudi gojil skupne vizije. Prepoznali so ga v Mariu Brenti, avtorju, mentorju in univerzitetnem profesorju, ki ga zaznamuje izjemen posluh za posameznika in družbo, so zapisali v Kinoateljeju.

Za uvod v izolski del festivala pa so predvajali dokumentarec Borisa Palčiča Et(h)nos iz leta 2004, v katerem je primorski režiser spregovoril o izjemnem vplivu, ki ga je imel Bratina v čezmejnem prostoru, ob bok pa mu je postavil še eno zelo sorodno dušo, pisatelja Fulvia Tomizzo. “To so dragoceni ljudje, ki so plavali proti toku in so bili vedno na napačni strani glede na večino,” je o njunih skupnih lastnostih povedal Palčič.

Z Darkom Bratino kot stara prijatelja

Mario Brenta se je z Bratino sicer prvič srečal v začetku devetdesetih let v goriškem Kinoateljeju, kjer so pripravili retrospektivo Brentine kinematografije. “Ne vem zakaj, a takoj me je prevzel občutek, da sem naletel na starega prijatelja, ki ga nisem videl že dolgo, a je bilo prijateljstvo med nama vseskozi zelo živo,” je v spremnem katalogu zapisal Brenta. Druži ju še kup stvari. Oba sta začela s študijem inženirstva, ki sta ga opustila, rojena sta v istem letu, le nekaj dni narazen, Brenta pa je po mamini strani italijansko-avstrijsko-slovenskega rodu. Oba je seveda družila izjemna ljubezen do filma.

Jutri v novogoriškem kulturnem domu sledi simpozij z naslovom Vizije skupnega čezmejnega prostora, čez dan bo Mario Brenta v Gorici vodil masterclass, zvečer pa bo slavnostna podelitev nagrade, ki ji bo sledila projekcija režiserjevega prvenca Črvober iz leta 1975. V četrtek bo v tržaškem gledališču Miela še sklepno dejanje letošnjega festivala - predvajali bodo dve novejši Brentini deli, Ulica Pietà in Delta Park.

---