Ogrlico s turkizi nosi, ko sije sonce

Kar je zgradil zlatar Tomo Shiroka, je hčerka Greta še bolj oplemenitila. Bržkone bo kriva arheologija, njena prva ljubezen, in še posebej helenistični nakit, ki jo navdihuje s svojo brezčasno lepoto.

KOPER > Tomo Shiroka je bil med prvimi koprskimi obrtniki. V Koper je prispel iz Prizrena na Kosovu leta 1953, to mestece pa je v svet poslalo ne le njega, temveč še mnoge druge koprske in slovenske zlatarje. Občina mu je takrat dala v najem prostor v Čevljarski ulici, v katerem so imeli že prej zlatarno Italijani.“Oče je zgradil svoj prepoznaven stil. V zlatarni je preživel vse dneve, jaz pa nisem mogla zaspati, dokler ga nisem zvečer dočakala,” se z ljubeznijo spominja očeta, tudi njegove neskončne potrpežljivosti, s katero jo je vodil, četudi mu je kdaj uničila izdelek ali dva.

Greta Shiroka mu je pomagala že kot otrok, spoznala je vse postopke izdelave nakita, med štirimi otroki pa se je le brat Luigi Shiroka izšolal za zlatarja. Greta je namreč želela postati arheologinja in je v Ljubljani tudi končala prvo stopnjo študija. Nakar je začel oče bolehati na srcu; prekinila je študij in se vrnila v Koper, da bi pomagala v zlatarni.

Tomo Shiroka je umrl decembra 1983, vodenje zlatarne in delo v njej je prevzela Greta. Doživela je zlate čase zlatarstva, ko so nakit kupovali vzhodnoevropski turisti, ki so živeli za železno zaveso in so se med počitnicami v Jugoslaviji ozaljšali še s prstanom, uhani, ogrlico.

Danes večino nakita izdela skupaj z bratom Luigijem in nečakom Rokom Shiroko, najraje ponoči. “Največ je popravil in izdelkov po naročilu,” pripoveduje o delu, ki poteka za kulisami, v delavnici, polni spominov.

Kdo narekuje zlatarsko modo? Po mediteranskih državah Italijani, na severu Nemci, a modnim trendom sledi družina Shiroka precej po svoje. “Modni trendi se spreminjajo nekajkrat na leto. Moda je na piedestal postavila tudi jeklo, ki je sedaj dražje od žlahtnih kovin, ter brušeno steklo. Med najbolj prodajanimi izdelki ostajajo poročni prstani, ki so eden klasičnih zlatarskih izdelkov. Do leta 1975 so bili zelo široki, sledili so ozki in sedaj so znova moderni široki. In vendar meni najbolj ljubi ostajajo klasični ozki,” se nasmehne zlatarka.

Greta Shiroka nakita ne nosi vsak dan, na delovnem mestu pa sploh ne: “Saj nisem izložba. Nakit je kot obleka. Zanj si moraš izbrati primerno priložnost.” Na nakit, ki ga izdela, se ne naveže, “saj ga potem ne prodaš”. Enkrat pa je tudi ona naredila izjemo zaradi ogrlice iz srebra in velikih turkizov. Izdelal jo je brat Luigi in namenil za prodajo, a vanjo se je zaljubila in brat ji jo je podaril. “Nosim jo, ko sije sonce,” se nasmeji.

Ko se čez Čevljarsko ulico odpravi k sosedu Deharju na kavo in odzdravlja številnim znancem, jo vprašamo, ali so med nekdanjimi zgodbami Kopra tudi takšne, kakršne danes pogreša. “O, ja, pa še kako! Pogrešam stara urarja, gospoda in gospo Štimec. Pogrešam staro Čevljarsko ulico, Pekarno Koper, kamor so še Ljubljančani hodili po kruh, mlekarne, delikatese, cvetličarne, stare italijanske šivilje, majhne butične trgovinice. Na žalost je to že daven spomin. Še vedno pa sta tukaj čevljar Husein Šakovič iz Župančičeve ulice in krojač Miki Šantić v Kidričevi. Rešujeta me in neskončno sem jima hvaležna,” pove zadovoljna, da lahko opozori na kakovostno delo kolegov.

ALENKA PENJAK

---