“Kjer me je Mussolini bušknu, je črna pika”

Evo ti, to je moja zgodovina. Tle, kjer me je Mussolini bušknu, mam kazen božjo (materino znamenje),” je Tatjana Miklavič (1929-2011) hudomušno zaključila svoje pričevanje o tem, kako jo je Mussolini leta 1938 v Kobaridu poljubil na čelo.

To je ena od mnogih pripovedi, skozi katere skuša Marko Klavora v svoji doktorski disertaciji dodatno osvetliti zgodovino Zgornjega Posočja v 20. stoletju. Z relativno novo metodologijo ustne zgodovine, ki poleg pisnih zgodovinskih virov na pomembno mesto postavlja pričevanja, želi kar se da objektivno zaobjeti barvito in nikoli črno belo preteklost.

Zgodovinar Marko Klavora je pri 33-letih na Univerzi za Primorsko, Fakulteti za humanistične študije, lani novembra doktoriral pod mentorstvom dr. Marte Verginella na temo Zavezniška vojaška uprava (1945-1947) in spomin prebivalcev v Zgornjem Posočju.

V času nastajanja doktorata je kot mlad raziskovalec delal v znanstveno raziskovalnem središču v Kopru na inštitutu za zgodovinske študije. Kot glavno vprašanje si je zastavil: kako je lahko “običajnega” posameznika in posameznico, rojenega na periferiji, daleč od političnih centrov, razumeti in predstaviti kot ustvarjalca svojega časa in ne samo kot pasivnega opazovalca in žrtve “velike” Zgodovine. Kot študent sociologije kulture in zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani je že v diplomskem delu (2006) nakazoval vsebine, ki ga kot raziskovalca vznemirjajo. Skozi zapuščino in korespondenco Klementa Juga je razkrival povezavo med osebnim in javnim, med posameznikom in družbo. Z doktorjem znanosti smo se pogovarjali v Bovcu, od koder izhaja njegova družina.

> Zakaj so običajni ljudje s svojimi pričevanji in pripovedmi dragoceni za razumevanje nekega zgodovinskega obdobja? So pričevanja manj verodostojna od uradnih zgodovinskih virov?

“Ustna zgodovina je pri nas relativno nova metodologija raziskovanja. V velikem delu slovenskega zgodovinopisnega prostora velja še vedno za nezanesljivo in neobjektivno. Objektivnost se pripisuje uradnim pisnim virom. S tem ne soglašam. Vsi zgodovinski viri, najsi bo to uradni dokument, fotografija, film, pričevanje ... so subjektivni. Do vsakega vira mora zgodovinar pristopati kritično in za vsak zgodovinski vir razviti tudi primerno metodologijo. Uradni pisni viri so za razliko od pričevanj v času kristalizirani, imajo svoj datum nastanka. Pri ustnem viru pa je dragoceno prav to, da se pričevanja spreminjajo skozi čas skupaj z spremembami v družbi. Iz tega sledi, da je 'nezanesljivost' ustnih virov lahko tudi njihova prednost, saj razkrivajo, kako vsi mi v različnih obdobjih drugače dojemamo preteklost. Spremembe v družbi danes, spreminjajo tudi naš odnos do preteklosti ali pa ustvarjajo nove poudarke. Seveda pa pri svojem poskusu razkrivanja zgodovine Zgornjega Posočja nisem uporabil zgolj pričevanj, temveč tudi zgodovinopisno literaturo, arhivske dokumente in strokovno literaturo.”

> Bi lahko navedli primere, kako ste skozi pričevanja zaznali spreminjanje spomina?

“Morda bi izpostavil, kako so prebivalci v intervjujih, ko so govorili o času po priključitvi tega področja k Jugoslaviji, septembra 1947, uporabljali pridevnik 'naši'. Ta je bil v času osvobodilnega boja proti okupatorju prihranjen za partizane, neposredno po vojni pa za Jugoslovansko ljudsko armado in jugoslovansko proti-oblast, ki je nasprotovala ZVU. In to s pozitivnim pomenom. Pričevalci pa so mi o času po priključitvi k Jugoslaviji, večkrat rekli: 'Potem pa so prišli naši'. V kontekstu pripovedi ga je treba razumeti na dveh ravneh: na prvi je bila velika večina prebivalstva zadovoljna, da je ozemlje pripadlo Jugoslaviji. Druga raven, ki je v tem stavku pri pričevalcih danes prevladujoča in začinjena s sarkazmom, pa je: z 'našimi' je prišla tudi gospodarska kriza oziroma s prihodom 'naših' se je življenje poslabšalo. Po vojni, ko so 'naši' postali oblast, se ljudje z njimi niso več popolnoma poistovetili. Dovolj povedna je anekdota, na katero je pred desetletjem naletel moj kolega zgodovinar Simon Skočir, ko naj bi starejša Trentarka v coni B ob priključitvi k Jugoslaviji rekla jugoslovanskemu vojaku, ki je prišel čez Vršič: 25 let smo vas čakali, štiri leta smo vas redili in sto let vas ne pozabimo, ker ste nam tako mizerijo prinesli.

Ljudje so, denimo, v coni A množično protestirali proti zavezniški vojaški upravi. Ko pa so jo priključili k osiromašeni Jugoslaviji, so obdobje zaveznikov dojemali pozitivno, saj so bili v tem obdobju materialno dobro preskrbljeni. Okušali so beli kruh, čokolado, kokakolo. V Trbižu je bila polnilnica te pijače.”

> Zdi se, da tudi fašizem v spominu pričevalcev, ki so bili takrat še otroci, ni izključno negativen.

“Otroci so se rodili v slovensko skupnost in njihovi starši, ki so bili pred vojno del Avstro-Ogrske monarhije, so bili slovensko zavedni in fašizmu in Italiji izrazito nenaklonjeni. Mene, šolanega zgodovinarja, je presenetilo to, da so mnogi otroci radi hodili v italijanske in fašistične vrtce, šole in v najzgodnejših otroških letih niso razumeli prepovedi svojih staršev. Neka pričevalka mi je, na primer, rekla, da ni razumela, zakaj ji mama ni pustila v italijanski kino, z obrazložitvijo, da 'ko bodo pa naši filmi, potem vam bom pa dovolila'. Otroci tega v najzgodnejših letih niso razumeli. Morate vedeti, da je obiskovanje šole, vrtca pomenilo tudi dobre malice, letovanja na morju, saj je Italija poskušala tudi na takšen način asimilirati mladino. Ne smemo pozabiti, da je bilo to obdobje povojne obnove in gospodarske krize. V tistem času imamo torej dvosmerno vzgojo, narodno zavedno doma in fašistično v šolah in javnem prostoru. Pričevalci s to dvojnostjo odraščajo in zelo hitro tudi sami ob pomoči staršev in skupnosti začutijo odpor do fašističnega režima. Na začetku druge svetovne vojne so narodno zavedno izoblikovani, priključujejo se partizanom, sodelujejo v mladinskih partizanskih organizacijah in taki dočakajo tudi konec vojne. Ko so zavezniki odpirali šole v coni A, so bile zahteve domačinov po slovenskem jeziku odločne. Pričevalka Tatjana Miklavič se je v pogovoru kot devetletna šolarka - Piccola Italiana, hčerka narodnozavednega slovenskega kobariškega župana, spominjala obiska Mussolinija v Kobaridu leta 1938 po tem, kako mu je deklamirala v italijanščini in kako jo je Duce z odišavljenimi usnjenimi rokavicami prijel za glavo in poljubil, potem pa so jo na isto mesto poljubljale vse italijanske ženske tam okoli. Že takrat je čutila do tega odpor, ker se je s pomočjo staršev in slovenske skupnosti zavedala, da kot Slovenka ne more izražati svoje identitete.”

> Zakaj v disertaciji uporabljate termin memorija prebivalcev in ne spomin? V čem se pojma razlikujeta?

“Spomin je lasten določeni osebi in se veže na enkraten dogodek, memorija pa je nekaj kar ni samo priklicavanje, reprodukcija. Memorija je spomin, ki prehaja iz področja osebnega v področje družbenega prek odnosa z drugimi, je kolaž spominov oziroma, kot se je izrazila dr.Taja Kramberger, je nekakšen spominski orientacijski zemljevid. Ta se izoblikuje skozi spominjanje posameznikov v različnih skupnostih, ki ji pripadajo, bodisi nacionalni, vaški ali pa nogometnemu klubu, za katerega navijajo. Memorija predstavlja konsenz o preteklosti in kar je še pomembnejše, poistovetenje tega posameznika z določeno skupino. Memorija posameznika ali posameznice se oblikuje skozi zgodovinsko izkušnjo tega posameznika. Vendar je veliko oziroma večina izkušenj skupnih - kolektivnih. Vsi moji pričevalci so svoje življenjske zgodbe začeli s prvo svetovno vojno, čeprav je bila pred njenim začetkom rojena le Bovčanka Darinka Kravanja Pirc. Njihova spominjanja segajo nazaj prek memorije njihove družine. Lastnost memorije je, da je medgeneracijska. Spomin, ki ga dojemamo kot našega, nismo nujno tudi doživeli, ga pa vedno znova podoživljamo. Ko se spominjamo za vsak božič ali veliko noč kot verniki in kristjani se npr. spominjamo več kot 2000 let nazaj v preteklost, to je torej tudi naš spomin. Ko se ukvarjamo s spomini, je nujno, da razlikujemo različna spominjanja; denimo, spominjamo se kot posamezniki, kot Primorci, kot Slovenci. Zgodovinar mora tudi prepoznati, v okviru katere spominske skupnosti nastaja določeno pričevanje.”

> Kaj vas je v pričevanjih oziroma pri raziskovanju preteklosti najbolj fasciniralo?

“Fascinira to, kako so se ljudje v Zgornjem Posočju obnašali do vsakokratne oblasti, v dolgem trajanju. Mislim, da se da lepo pokazati na koherentnost vedenja nas, prebivalcev, v tem perifernem in obmejnem območju glede na vsakokratne oblastnike, pa naj bodo to oglejski patriarhi, Habsburžani ali pa fašistična Italija. Razvili so dvosmeren odnos do oblastnikov, pri čemer jugoslovanska oblast ni bila izjema. Po sili razmer so prebivalci morali biti lojalni, hkrati so bili drzni, saj so tihotapili, švercali, puntali so se. Oblastnike so tudi izsiljevali za privilegije ob meji. Domačini niso bili pasivni, vedno so se upirali, vztrajali, vedno je bil prisoten dvoboj in dvogovor z oblastjo. Razvili so strategije preživetja v odmaknjenih hribih, kjer so se morali v glavnem zanašali sami nase. Kot prispodoba tega je lahko pesem Iztoka Mlakarjao kmetu - Karlu Špacapanu, ki oblastnikom daja dajatve, nikoli pa jim ne da lastnega vina, tudi za ceno sankcij, kajti vino je samo zanj in za prijatelje, torej za skupnost, katere del je. Vino je tudi za partizane med osvobodilno vojno. Vendar se to zaključi, ko pridejo po vojni na oblast. Mislim, da ta pesem izjemno dobro pokaže na kolektivno 'čustvovanje' prebivalcev na Primorskem in v Zgornjem Posočju.”

> Kot primer puntarstva navajate rudarje v Logu pod Mangartom. Zakaj je njihova zgodovinska izkušnja unikatna v Evropi?

“Fantje in možje so od vedno delali v rudniku v Rablju, ta tradicija je prehajala od očetov na sinove. Ko se je po vojni vzpostavila meja med Italijo in Jugoslavijo, so še vedno hodili skozi rov v rudnik na italijanski strani, kar je bilo za tisti čas hladne vojne izjemno. Iz političnega centra v Tolminu, ki je sledil ukazom še višjega političnega vrha, je prišlo navodilo, da jih je treba usmeriti v druge rudnike v Jugoslaviji. Ožigosali so jih celo za izdajalce, vohune. Ti ljudje pa so od rudnika živeli, preživetje celotne vaške skupnosti je bilo odvisno od rudnika. Zato so se uredbi upirali in s pogajanji poskušali oblasti dopovedati, da tako živijo od nekdaj. Kljub temu so jim naše oblasti delo v rudnik leta 1949 prepovedale in to vse do začetka šestdesetih let.”

> Zakaj je čas zavezniške vojaške uprave na območju Zgornjega Posočja v širši Sloveniji še relativno malo znan? Kako je mogoče, da so domačini od zaveznikov sprejemali “bel kruh”, hkrati pa množično zahtevali priključitev k revni Jugoslaviji?

“Raziskave so bile doslej usmerjene predvsem v centre političnega dogajanja, zlasti v Trst. V zadnjem obdobju je na to temo vse več znanega. Zakaj demonstracije proti zveznikom, hkrati pa druženje z njimi in sprejemanje njihovega 'belega kruha'? Ko sem poskušal predstaviti to obdobje, sem ugotovil, da ga ne morem razumeti, če ga ne povežem z vsem, kar se je dogajalo prej. Zmeden sem bil nad protislovnimi ravnanji prebivalcev. Moral sem se vrniti v čas obnove in revščine po prvi svetovni vojni, nacionalnega ponižanja v času fašizma, v težek čas druge svetovne vojne in upora proti okupatorju. Le če sem njihovo zgodovinsko izkušnjo celovito zaobjel, sem razumel, zakaj so prebivalci v tem kratkem obdobju med letoma 1945 in 1947 množično in gorečno navijali za Jugoslavijo, odhajali na manifestacije in demonstracije v lokalna središča, Trst in Gorico, zakaj toliko grafitov, ki so še danes vidni na pročeljih hiš po vsej Primorski kot je npr. tisti v vasi idrsko 'Živel, o rešitelj Tito'. Na drugi strani pa so mnogi domačini že kmalu po osvoboditvi začeli dvomiti v lepšo prihodnost v Jugoslaviji. To je bil povod za politično in kasneje ekonomsko emigracijo. In konec koncev se je res izkazalo, da je po priključitvi k Jugoslaviji še najkrajšo potegnilo prav kmečko podeželje.”

> Kaj lahko običajni ljudje, pričevalci, naučijo zgodovinarje?

“Pomagajo nam pogledati onkraj črno belega. V medijih, na različnih okroglih mizah novinarji vedno poskušajo klasificirati zgodovinarje in jih prisiliti, naj se opredelijo do preteklosti v smislu dobro/slabo, prav/narobe … Življenje pa, in to vemo vsi iz lastnih izkušenj, ni tako preprosto. Zakaj bi morali zgodovinarji v svojih predstavitvah življenje narediti preprosto in s tem zavajati? Isti posameznik se v različnih okoliščinah odloča različno. Ljudje delujemo skozi zelo različne resničnostne programe. Upam, da bomo v šolah, muzejih in v družbi nasploh razvijali občutljivost do različnih memorij, ki istočasno sobivajo na določenem prostoru. V Sloveniji se s tem, da obstaja več memorij, očitno ne moremo sprijazniti. Celo režimov ni mogoče kar na shematičen način opredeljevati. Samo poglejte, na kakšen način nekateri zgodovinarji opletajo z besedo totalitarizem! Ta težnja k shematičnosti in unitarnosti se tako na ravni posameznika kot na ravni različnih spominskih skupnosti razbije. Nemški zgodovinarThomas Linderberger tako govori o skrpanki spomina. Naloga zgodovinarja ni, da predstavlja neko določeno memorijo, pač pa da prepoznava in analizira različne memorije, da jih vzporeja. Kar seveda ne pomeni, da ne bi smel biti eni bolj naklonjen kot drugi.”

> Imate v mislih nove raziskovalne izzive?

“Imam. V prihodnosti bi rad izdal monografijo o dr. Klementu Jugu, za katero si v zadnjih petih letih zaradi doktorskega študija nisem vzel časa. Meni bi osebno zelo veliko pomenilo. Ostali izzivi pa so odvisni predvsem od tega, kje in kako se bom odločil nadaljevati svojo poklicno pot.”

NEVA BLAZETIČ

---