Zgod(b)ovina: Smučarski pionir iz Lokavca

Nadučitelj Edmund Čibej je prvo noč na svojem novem delovnem mestu na Gori prebil v postelji, pod katero so spali mladi prašički. Čibejevi prvi odločitvi, da je tej navadi treba narediti konec, so sledile še mnoge druge. Kot pionir smučanja na Slovenskem pa je ponesel ime Dola in Otlice v svet.

Lokavčani in Gorjani so na prosvetitelja Edmunda Čibeja (1861-1954) na moč ponosni. Čeprav bo čez nekaj mesecev minilo že 150 let, odkar je na svet privekal v zaselku Slokarji v Lokavcu, pa spomin nanj ne peša, ampak ravno obratno. Po njemu so poimenovali društvo starodobnih smučarjev, izdali zajetno monografijo z njegovimi spisi, mu odkrili doprsni kip, 3. oktobra pa bodo podelili že tretjo Čibejevo nagrado.

Sodarjev sin

Edmund se je rodil v družini sodarskega mojstra Jakoba Čibeja na naslovu Lokavec 74, kjer je bila takrat gostilna. Mizarska spretnost mu je bila položena v zibko in je kljub učiteljski službi ni zanemarjal. Tudi v pozni starosti je še vedno znal izdelati sod. Še danes so ohranjeni kosi pohištva in izrezljani leseni izdelki, ki so delo njegovih spretnih rok.

Izšolal se je na učiteljišču v Kopru, kar je za leto 1881, ko je maturiral, bila razmeroma visoka izobrazba, čeprav bi jo dandanes po številu let šolanja primerjali s srednjo šolo. Prvo službo je nastopil v Rihembergu, današnjem Braniku, kjer je prijateljeval s tamkajšnjim kaplanom, poetom Simonom Gregorčičem. Poučeval je tudi na Brjah, v Svetem Križu (danes Vipavskem), na koncu pa je skoraj tri desetletja učil na Dolu, današnji Predmeji. Učil pa ni le šoloobveznih otrok, ampak tudi starejše, ki so se hoteli naučiti branja in pisanja. Poleg poučevanja kakih osemdesetih otrok je našel ogromno časa za izobraževanje domačinov. Dolu je izboril občino in državno čipkarsko šolo (1885). Ljudi je navdušil in tudi naučil zidati štedilnike in dimnike. Pomagal jim je, da so kot gozdarji odhajali v tujino, kjer so odlično zaslužili. Prepričeval jih je, da morajo prašički ven iz hiš. Izobraževanje otrok in odraslih je Gorjanom prineslo vsestranski gospodarski in kulturni napredek.

Veseljak

Čibejevo delo je bilo tesno povezano z gozdarji, ki so ga navdušili, da je tudi on postal strastni lovec. Ljudje so se ga spominjali kot veseljaka, o njegovi duhovitosti pa pričajo tudi opisi polni samoironije. Ko je prvič stopil na smučke, za katere je odštel pol svoje plače, navodil za uporabo ni imel. “To je bilo smeha in dovtipov od strani radovedne predmejske publike ob mojih prvih neuspelih poskusih, ki si jih pa nisem jemal preveč k srcu. Poklonov in priklonov, skokov in padcev je bilo nebroj; če sem hotel na desno, je zaoralo na levo; če sem se nagnil le za malenkost naprej, mi je bil nos že v borbi s snežno odejo; če me je potegnilo za spoznanje nazaj, se mi je znašla 'ta stara' v mehkem snežnem objemu; če pa so mi smuči zašle na nekoliko pretrdo podlago, tedaj je bil polom spet neizogiben in nedolžno telesce nerodnega smučarja je treščilo z vso svojo težo na mater zemljo, da se je pokadilo na sto strani!”

Muzealec

Navdušen hribolazec je bil tudi eden od pobudnikov za ustanovitev planinskega društva v Ajdovščini (1903). Zanimal se je za vse in o tem tudi pisal. Zavzeti domoznanec je postal član državne komisije strokovnjakov, ki je natančno pregledala in popisala Trnovsko planoto. Po upokojitvi, tik pred začetkom prve svetovne vojne, se je preselil domov, kjer je pri Slokarjih prevzel očetovo domačijo. V hiši je uredil pravi pravcati muzej z lovskimi trofejami, s kamninami, fosili, z dvema meteorjema, vipavsko narodno nošo, s prvimi smučmi in celo s pipo slovitega avstrijskega vojskovodje feldmaršala Josefa Radetzkega. Tudi v Lokavcu je ta član liberalne stranke zašel v politiko kot župan. V njegovem času je vas dobila nekaj novih cest, vodovodov, priznani arhitekt Maks Fabiani pa je zgradil lepo sodobno župnijsko cerkev. Čibejeva muzejska zbirka je, kot pravi v svojih spominih, tako presunila poveljnika nemške enote, ki je med drugo svetovno vojno imela nalogo požgati ves Lokavec, da so požgali le nekaj poslopij.

Prve slovenske smuči

Na spletnih straneh Smučarske zveze Slovenije sta kot prvi dve točki v zgodovini slovenskega smučanje omenjeni leti 1689 in 1890. Prva letnica se nanaša na opis bloškega smučanja Janeza Vajkarda Valvasorja, druga pa na rojstvo (!) Stanka Bloudka, očeta slovenskega športa. A Čibej se spominja, da je že leta 1888, torej dve leti pred Bloudkovim rojstvom, iz Osla po pošti v Dol nad Ajdovščino prejel smuči. A vendar ne gre za prvega sodobnega smučarja na Slovenskem, ugotavlja doktor zgodovinskih znanosti Borut Batagelj: “Čibej je bil zagotovo med prvimi slovenskimi smučarji, najverjetneje pa ni bil prvi, to pa zato, ker njegova trditev, da je smuči prejel z Norveške že leta 1888 ne zdrži resne zgodovinske interpretacije. Čibej je pričel smučati v začetku zadnjega desetletja 19. stoletja, takrat pa na Slovenskem že poznamo nekaj drugih smučarskih pionirjev.” Batagelj o tem govori tudi v novi knjigi z naslovom Izum smučarske tradicije, ki je nominirana za letošnjo zgodovinsko nagrado Klio. Zanika tudi, da bi Čibej imel vpliv na uvedbo smuči v avstrijski vojski, kjer je kariero na smučeh delal njegov učenec Rudolf Krapež. A ne glede na to, da že velikokrat ponavljana trditev o prvih smučkah na Gori nima pravih dokazov, pa gre nedvomno za pionirsko delo Edmunda Čibeja. Batagelj, ki je zgodovino smučanja preučeval tudi tako, da se je navadil tudi starodobnih smučarskih veščin, trdi: “Čibeja moramo gledati kot smučarskega pionirja v kontekstu smučarske 'vročice', ki je konec 19. stoletja zajela vso srednjo Evropo. Takrat so številni posamezniki, še posebej gozdarji, kot je bil Josef Jarisch, na današnji Predmeji naročali smuči kot pozimi zelo koristno napravo. V ocenah, da je bilo smučanje na Trnovski planoti zelo pomembno v srednjeevropskem kontekstu, pa nikakor ne gre pretiravati. Šlo je za zgodnejši pojav bolj lokalnega značaja, ki ni bistveno vplival na širjenje sodobnega smučanja v Sloveniji. Pojavu sicer nikakor ne bi rad manjšal vrednosti, ki jo je v zadnjih desetletjih pridobil, kot zgodovinar pa sem ga vsekakor dolžan realno umestiti v zgodovinski kontekst. Čibeja in Jarischa moramo vsekakor bolj gledati kot posledico smučarskega buma v vzhodnih Alpah, nikakor pa ne kot povzročitelja.”

TINO MAMIĆ

---