Iličić za prekinitev suše?

Včeraj je minilo deset let od zmage Interja v nogometni ligi prvakov, kar je bila tudi zadnja lovorika katerega od italijanskih klubov v evropskem merilu. Milanski modro-črni so bili pred prekinitvijo zaradi koronavirusa še v igri za lovoriko v evropski ligi, v elitnem klubskem tekmovanju pa najbolje kaže modro-črnim iz Bergama.

NOVA GORICA > Bomo videli, kakšen bo razvoj dogodkov v evropskih tekmovanjih, ki se bodo nadaljevala predvidoma 6. avgusta. Še prej naj bi pod streho spravili serie A, za katero je pripravljenih več (rezervnih) scenarijev. Datum novega začetka italijanskega prvenstva bi lahko bil 12. junij, dokončna odločitev o tekmovalnem koledarju, v katerem načrtujejo tudi oživitev druge in tretje lige, pa naj bi padla v četrtek. Naši zahodni sosedje upajo, da se bo nogometna žoga spet zavrtela, obenem pa se nadejajo, da bodo v tradicionalno počitniško obarvanem avgustu imeli dodaten razlog za veselje.

Za italijanski okus traja evropska suša pač že predolgo, v njej pa se zrcalijo tudi spremenjena razmerja (kupne) moči na nogometnem zemljevidu stare celine. Italijanska serie A je v drugi polovici osemdesetih in devetdesetih let držala primat med državnimi prvenstvi, kar se je potrjevalo z dosežki na celinski ravni. Najprej velja poudariti, da so evropska tekmovanja v zadnjih desetletjih doživljala oblikovne in vsebinske preobrazbe, ki so sledile tokovom sodobnega nogometa kot tržno in poslovno najbolje zasnovanega koncepta po meri gledalcev na stadionih in pred zasloni.

10

let je minilo od zadnjega naslova italijanskega kluba v evropskih tekmovanjih

Zaton in preporod

Ko je Juventus leta 1985 osvojil svoj prvi naslov v pokalu državnih prvakov, je veliki finale v Bruslju zasenčil stampedo privržencev Liverpoola, ki je terjal 39 žrtev. Na Heyslu se je simbolično končalo zmagovalno obdobje angleških klubov. Potem ko jim je evropska nogometna zveza na pobudo tedanje britanske premierke Margaret Thatcher za pet sezon prepovedala sodelovati v evropskih pokalih, so se razmerja sil na stari celini zasukala. Praznino so najbolje izkoristili klubi, kot so Steaua, Porto, PSV Eindhoven, ki so se v naslednjih treh letih prvič povzpeli na evropski vrh.

Potem pa je napočilo obdobje Milana, ki je z denarjem klubskega predsednika Silvia Berlusconija, drugačnimi nogometnimi pogledi trenerja Arriga Sacchija ter močno igralsko zasedbo z nepogrešljivim nizozemskim pečatom v sezoni 1988/89 po natanko dveh desetletjih spet zasedel evropski vrh. Rdeče-črni so naslednje leto ubranili naslov, kar je v elitnem tekmovanju uspelo le še madridskemu Realu, ki je med letoma 2016 in 2018 povezal trojček lovorik v ligi prvakov (LP). Real je tudi sicer s 13 naslovi v elitnem klubskem tekmovanju daleč pred konkurenco.

Adio, San Siro

Eden kultnih nogometnih stadionov na svetu počasi odhaja v zgodovino. Zdaj je namreč že gotovo, da bodo stadion Giuseppe Meazza ali San Siro zrušili, v bližini pa bodo postavili novega za 60.000 gledalcev. Po mnenju pristojnega ministrstva stadion nima posebne kulturne vrednosti, ker so projekt in objekt iz dvajsetih in tridesetih let prejšnjega stoletja povsem spremenjeni z nadgradnjami in razširitvijo v petdesetih in devetdesetih letih. Ker ti posegi niso starejši od 70 let, stadion nima zaščitene arhitekturne vrednosti. V spomin na stadion in deset najbolj čislanih evropskih lovorik Milana (sedem) in Interja (tri) bo ostal del tribune izza gola. Investicija bo znašala 1,2 milijarde evrov. Na mestu sedanjega stadiona bosta park in športni center, v bližini pa še hotel, trgovski center in površine, namenjene rekreaciji.

Na večni lestvici Milan zaseda drugo mesto s sedmimi lovorikami. Do četrte je prišel v sezoni 1989/90, sicer pa je bilo leto svetovnega prvenstva v Italiji za klubske predstavnike naših zahodnih sosedov na evropski sceni domala popolno. Pred tremi desetletji so namreč osvojili vse možne lovorike. Poleg Milana, ki je slavil v najbolj čislanem pokalu državnih prvakov, se je na seznam zmagovalcev vpisala tudi Sampdoria, ki je s Srečkom Katancem osvojila pokal pokalnih zmagovalcev. Finale pokala UEFA pa je bil tudi sicer povsem italijansko obarvan. Juventus je bil v dvojnem obračunu uspešnejši od Fiorentine.

Še najbolj čustveno pa je bilo maja 1990 vendarle pod Vezuvom. Napoli z Diegom Maradono je pred tremi desetletji osvojil svoj drugi in zadnji italijanski naslov v zgodovini. Vse skupaj nazorno priča kako močna je bila takrat italijanska serie A, ki je v osemdesetih in devetdesetih letih privabljala najbolj zveneča igralska imena iz tujine. Milan se je leta 1994 spet povzpel na evropski vrh in le malo je manjkalo, da bi s Fabiom Capellom na klopi ubranil lovoriko.

Milan(o) in Stara dama

Leta 1996 je drugič prišel na vrsto Juventus, ki bi lahko pod taktirko Marcella Lippija ozaljšal svojo zbirko lovorik. Črno-beli so bili namreč še trikrat finalisti, a so vsakič povlekli krajšo. Nazadnje leta 2003, ko jih je v italijanskem finalu po enajstmetrovkah ugnal Milan. Rdeče-črni s Carlom Ancelottijem na klopi so v razmaku petih let trikrat igrali v finalu in v sezoni 2006/07 še drugič zmagali. Najbolj pa bo vendarle ostal v spominu zaključni obračun leta 2005, ki ga je Milan izgubil po enajstmetrovkah in vodstvu s 3:0 v prvem polčasu. Liverpoolovi privrženci ga opevajo kot čudež v Istanbulu, ki bo gostil tudi zadnje nogometno dejanje v sezoni 2019/20, predvidoma konec avgusta.

Branilci naslova so svojo letošnjo pot v LP končali marca v osmini finala proti Atleticu Jana Oblaka, Milan(o) pa je v zadnjem desetletju postopoma pristal na evropskem nogometnem obrobju. Za labodji spev lombardijske prestolnice in italijanskega klubskega nogometa je leta 2010 poskrbel Inter, ki je kronal dolgoletna prizadevanja Massima Morattija. Predsednik modro-črnih je tako nadaljeval šampionsko tradicijo očeta Angela Morattija, Inter pa je pod trenersko taktirko Joseja Mourinha osvojil nepozabni trojček, italijansko prvenstvo in pokal ter LP. V finalu na stadionu Santiago Bernabeu je pred natanko desetimi leti z zadetkoma Diega Milita premagal Bayern z 2:0. Modro-črnim privržencem pa je nemara še bolj ostal v spominu polfinalni podvig, ko je padel branilec lovorike, Barcelona.

Tudi novodobni Inter Samirja Handanovića, ki ob Romi še zastopa italijanske barve v osmini finala evropske lige, je daleč od evropske slave. Še najbolj se ji je v pretekli petletki približal Juventus, ki se je dvakrat prebil do finala LP. Leta 2015 ga je ugnala Barcelona, dve leti kasneje pa Real, Stara dama je v elitnem tekmovanju tudi letos še v igri. Čaka jo povratna tekma osmine finala z Lyonom, ki je dobil domači dvoboj z 1:0. Morda pa bi za prekinitev rekordnega desetletnega zmagovalnega posta italijanskih klubov v evropskih tekmovanjih lahko poskrbela Atalanta, ki je z Josipom Iličićem že uvrščena med osmerico v LP.

---