Zakaj nastaja tišina?

V letu 2023 smo na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem (UP FHŠ) pridobili triletni raziskovalni projekt Etnografija tišin(e) (ARIS J6-50198) pod vodstvom izr. prof. dr. Katje Hrobat Virloget, ki ga je podelila Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije. Projekt bo iz antropološkega zornega kota skušal razumeti, zakaj nastaja tišina, kdo ostaja v tišini, zakaj ljudje o nečem nočejo govoriti ali kako se ta tišina uteleša v telesu in obnašanju posameznika in družbe. Ta vprašanja bomo preučevali z etnografskimi raziskavami skupnosti, katerih kolektivna identiteta ne temelji toliko na kolektivnih spominih, kot običajno, temveč bolj na kolektivni tišini.

Ideja za projekt izvira iz antropoloških raziskav o “istrskem eksodusu”, tj. množičnih migracij večinoma italijansko govorečega prebivalstva iz Istre po drugi svetovni vojni, in njegovih posledicah za istrsko družbo. Pri večletnem etnografskem raziskovanju te tabuizirane teme v slovenskem javnem spominu je bilo odkritih več vrst tišin: od molka tistih Italijanov, ki so ostali v Istri in postali narodnostna manjšina, tišin slovensko govorečih Istranov do molka različnih priseljencev, iz Primorske, kontinentalne Slovenije ali ljudi, ki so prišli iz republik nekdanje Jugoslavije. Ker je tišina tisto, kar je najbolj prevevalo raziskavo o spominih na “eksodus”, je knjiga dobila naslov po njej, V tišini spomina. “Eksodus” in Istra (prevedena v angleščino za ugledno mednarodno založbo Berghahn books, Oxford, New York, trenutno v prevajanju italijanščino).

Tišine so heterogene

Po eni strani je tišina lahko posledica neskladja med prevladujočim kolektivnim in individualnim spominom: ko se spomin posameznika ne ujema z nacionalnim spominom, ga ta cenzurira, izloči oz. utiša. Raziskovalci v tem primeru govorijo o tišini tistih, ki so izključeni iz “zgodovine”. Drugi pomemben vzrok tišine lahko izhaja iz čustvenih travm, ko se ljudje izogibajo spominu, da ne bi znova (po)doživeli travmatičnih izkušenj, ki so jih izkusili v preteklosti. Kot pravi Primo Levi (2003), ki je preživel taboriščno izkušnjo, spominu se izognemo, da ne bi (spet) preveč bolelo. Sicer so tišine heterogene, zato so vzroki zanje zelo kompleksni in pogosto večstranski.

Eden izmed ciljev projekta je spremeniti nevidno v vidno, pomenljivo in tišini dati glas.

V projektu bomo raziskovalke UP FHŠ dr. Katja Hrobat Virloget, dr. Petra Kavrečič in dr. Martina Tonet preučevale utišane spomine narodnostnih manjšinskih skupnosti na slovenski in italijanski strani meje, skupnosti različnih političnih nazorov ter skupnosti povezanih z “istrskim eksodusom”, pri čemer bodo izpeljane primerjave tvorjenja spominov in predvsem tišin tudi s skupnostjo ezulov oz. povojnih migrantov Istre v Avstraliji in z ameriškimi staroselci. Dr. Nina Vodopivec z Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani bo preučevala tišine nekdanjih tekstilnih delavk, dr. Saša Poljak Istenič pa marginalizirane spomine slovenske narodnostne skupnosti v Avstriji. Cilj projekta je razumeti raznovrstne tišine in raziskati metodologije za njihove raziskave in interpretacije. Prva faza projekta je metodološka, saj skuša razumeti, kako zaznati, analizirati in raziskati tišino v etnologiji ter kako razumeti različne vrste tišin. Druga faza se osredinja na reprezentacije tišine, s čimer se bo skušalo analizirati različne načine za artikulacijo tišine. Aplikativni rezultat projekta bo tudi to, da bomo poskušali določenim utišanim skupinam dati glas. Na raziskovalni ravni je cilj postavitev osnove za primerjalno etnografijo tišine, ki bi presegla nacionalne okvire.

Bolečina, ki porodi tišino

Ena izmed etnografskih terenskih raziskav poteka prav v času pisanja prispevka, in sicer na Proseku/Prosecco, Kontovelu/Contovelo in v Križu/S. Croce pri Trstu. Gre za kompleksno terensko delo na osnovi intervjujev in opazovanja, pri čemer skušamo s študenti antropologije in zgodovine UP FHŠ razbrati spomine dveh skupnosti, ki v istem prostoru sobivajo, vendar živita ena mimo druge: slovenska narodnostna skupnost in skupnost ezulov, ki so se na obrobja vasi z večinskim slovenskem prebivalstvom naselili po drugi svetovni vojni. Ključna je večglasna etnografska metoda, ki presega raziskave ene same skupnosti, temveč s poslušanjem glasov različnih skupin poskuša razumeti, kako isto stvarnost doživljajo različni, pogosto nasprotujoči si spomini. Obe skupnosti izhajajo iz travmatičnih doživetij preteklosti: slovenskim vaščanom z živim spominom na nasilje fašizma je bila za naselitev priseljencev iz Istre odvzeta (nacionalizirana) njihova zemlja, po drugi strani pa so “profughi” (kot so jim rekli) z odhodom iz Istre izgubili svoje domove, zemljo in skupnost. Vsak živi s svojo bolečino, ki ne sliši bolečine drugega ob sebi. Kot so nam v šali povedali sogovorniki, “razumemo se šele po smrti”, “skupno nam je le pokopališče”.

Literatura

Literatura: Hrobat Virloget, K. 2021. V tišini spomina. “Eksodus” in Istra. Koper, Trst: Založba UP, Založništvo Tržaškega tiska; Levi, P. 2003. Potopljeni in rešeni. Ljubljana: Studia humanitatis; Macdonald, S. 2006. Undesirable Heritage: Fascist Material Culture and Historical Consciousness in Nuremberg, International Journal of Heritage Studies 12:1, 9-28; Volkan V. D. 2001. Transgenerational Transmissions and Chosen Traumas. An Aspect of Large-Group Identity. Group Analysis 34/1, 79–97.

S tišino, nevidnostjo se srečuje vsak raziskovalec migracij, ki trči tudi na koncept neželene dediščine kot zapuščine, ki je večina prebivalstva raje ne bi imela (Macdonald 2006). Nacionalni kolektivni spomini izključujejo spomine migrantov, ko je to prikladno, da ne zmotijo naracij o nacionalni homogenosti. Takšen je primer utišanih spominov italijanske narodnostne manjšine, ki je po vojni ostala v Istri, in priseljencev, ki so se nastanili v izpraznjena istrska mesta, ko je Jugoslavija pridobila Istro. Kadar pa je migrante mogoče uporabiti za idejo nacionalne žrtve, se jim lahko po dolgi utišanosti da glas, ki lahko postane tudi nosilec nacionalne travme, kot se je to zgodilo ezulom v 90. letih prejšnjega stoletja. Kot argumentira psihoterapevt Volkan (2001), ima vsak narod svojo izbrano nacionalno travmo iz preteklosti, na kateri sloni kolektivna identiteta in je lahko sprožilec mnogih konfliktov, tudi vojn v sedanjosti.

Migranti v tišini

Obstajajo različni razlogi in vrste tišin in z njo povezane nevidnosti. Skupno dediščini množičnih migracij iz Istre po drugi svetovni vojni in današnjim migracijskim potem na našem obmejnem območju se zdi nevidnost oz. neželena dediščina.

V Kopru/Capodistria lahko gremo vsak dan mimo italijanskega obeležja na Marušičevi ulici (z napisom “Gesù mio misericordia, 21. maggio 1945” ), ki predstavlja krik obupa pred množičnim povojnim izseljevanjem iz domačega kraja. Vendar obeležja v glavnem ne zaznamo, ne dotakne se nas. Današnje večinsko prebivalstvo Kopra/Capodistria težko razume bolečino tistih, ki so morali oditi, saj predvojne dediščine tega prostora zaradi množičnih izseljevanj in priseljevanj ne poznamo več. Podobno hodimo mimo materialnih sledi današnjih migracijskih poti po naših gozdovih in jih ne opazimo, ne dotaknejo se nas, potisnemo jih kvečjemu na področje smeti, ekološkega problema. Ljudi in njihove predmete, ki so jih zapustili na dolgi in težki prehojeni poti iz daljnih dežel, postavimo v sfero liminalnega, zunaj našega domačega sveta, tako da ne zmotijo našega vsakdana. Tako se nam ni potrebno zamisliti nad vprašanjem zakaj…

Skupaj z raziskovalci z Univerze v Trstu, z dr. Roberto Altin in dr. Giuseppejem Grimaldijem, ter dr. Alessandrom Monsuttijem iz Ženeve smo te materialne sledi spremenili v predmete pomena. Vsakdanje stvari migrantov, ki smo jih raziskovalci in študenti univerze na Primorskem in v Trstu pobrali na hrvaški, slovenski in italijanski meji, smo postavili na ogled na razstavi z naslovom Na vrtu (ne)vidnih / Nel giardino degli (in)visibili. Razstava predstavlja naš domač vrt (na meji), v katerem so materialne sledi ljudi, ki ga prehajajo v upanju v boljši svet. Vendar kljub temu, da so te materialne sledi življenjskih zgodb pred našimi očmi, jih mi ne vidimo, ne zaznamo.

Razstava je bila prvič odprta na občini Hrpelje-Kozina, trenutno pa je na ogled v palači Armerije na Univerzi na Primorskem (Titov trg 5). Potujočo razstavo bodo gostili tudi v Trstu, Dolini pri Trstu/San Dorligo, v Brežicah, v Ženevi v Švici, na Poljskem itd. Obiskovalce pogled na predmete, ki bi bili lahko naši vsakdanji, pretrese: ure, pleničke, otroški čevlji, otroške obleke, zobne ščetke, ženske rute, molilna preproga, knjige, igrače itd. Razstavljena najdena ura je ganila regionalnega predsednika Civilne zaščite Sandija Curka, ki je v svojem pozdravnem nagovoru ob odprtju razstave v Hrpeljah razmišljal, ali srce človeka, ki jo je zapustil, še vedno bije ali je nehalo biti takrat, ko je ura nehala tiktakati … Obiskovalci v predmetih prepoznajo materialne sledi celotnih družin z otroki vred, kar je po komentarju ene izmed obiskovalk drugače, kot nam migracije prikazujejo medijski in politični diskurzi. Smeti so se spremenile v predmete pomena, čustev, predmete, ki nam pripovedujejo zgodbe o življenju in upanju.

Razumeti in dati glas nevidnim

Meje, s katerimi živimo, ustvarjajo tako danes kot nekoč nevidne migrante, neželeno dediščino in selekcionirane resnice. Kot raziskovalci opažajo, tišina ni odsotnost spominjanja, temveč aktivno izogibanje spominjanju. Lahko bi dodali, tudi izogibanje videnju, vedenju, zavedanju… Gledamo, a ne vidimo. Eden izmed ciljev projekta je spremeniti nevidno v vidno, pomenljivo in tišini dati glas.

---