Obnovljeno svetilničarjevo stanovanje bi radi približali širši javnosti
Piranski svetilnik na skrajnem delu piranskega rta je del zanimive celote - kompleksa dveh spomenikov, ki ju sestavljajo posamezne stavbe, med seboj neločljivo povezane. Prvi spomenik predstavlja enoto, ki je v Register nepremične kulturne dediščine vpisan pod imenom Piran - Stolp Prešernovo nabrežje 20 in enotno identifikacijo dediščine (EID) 1-07177. Vključuje nekdanji obrambni stolp (rondelo), svetilnik s svetilničarjevim stanovanjem, neogotski zvonik oz. stolp ter zakristijo. Drugi spomenik, v Register vpisan pod imenom Piran - Cerkev Marije Zdravja z enotno identifikacijo dediščine (EID) 1-00515, obsega območje nekdanje v osnovi srednjeveške cerkve sv. Klementa, ki je bila kasneje preimenovana v Marijino cerkev.
Piranski svetilnik Foto: Vanja Prohinar
Spomenik Stolp Prešernovo nabrežje 20 v osnovi sestavljajo trije objekti iz različnih zgodovinskih obdobij. Njihove prvotne funkcije so se postopoma spremenile. Osnovo predstavlja rondela, ki je bila del mestnega obrambnega sistema, prvotno jo je obdajalo morje. Giuseppe Caprin jo v svojem znamenitem delu L’Istria Nobilissima iz 1905 datira v leto 1508. Kamnita utrdba je na skrajni točki rta, na katerem je zraslo mesto Piran, povezana z visokim zidovjem, zaključevala obrambno linijo mestnega obzidja. Grajena je v celoti iz lokalnega peščenjaka v tlorisu nepravilne ovalne oblike. Na jugovzhodnem delu obodnega zidu sta vzidani dve heraldični plošči iz belega istrskega kamna, na katerih sta vklesana grba družine Bembo in grb mesta Pirana z letnico 1617, ki jo lahko povežemo z gradbenimi deli na utrdbi. Na ploščadi rondele so bili postavljeni topovi, ki so mesto branili pred sovražnimi obleganji in napadalci.
Leta 1874 so postavili hišo za svetilničarja
V letih 1871-1872 so na ploščadi utrdbe postavili svetilnik in ob njem manjši kamnit objekt, ki so ga kasneje združili s svetilničarjevo hišo. Postavitev svetilnika je dokumentirana na kamniti plošči, vzidani nad lanterno, ki je bila ob obnovi očiščena in je danes ponovno berljiva v celoti. Napis pripoveduje: IL FARO MARITTIMO / PUNTA della SALUTE / attivato / il 2 MARZO MDCCCLXXII.
Piranski svetilnik je edinstven ohranjen primer stanovanja svetilničarja, zato bi bila prezentacija bivanjskih prostorov svetilničarjeve družine v avtentični obliki z dodanimi muzejskimi in kulturnimi vsebinami zagotovo najustreznejša vsebina.
Na ploščadi utrdbe so leta 1874 postavili hišo za svetilničarja. V njen severovzhodni del je vključen spodnji del zvonika, ki so ga na tem delu utrdbe postavili okoli 1800. Zvonik je bil v boju s floto Kraljevine Sardinije močno poškodovan, zato so ga 1849 porušili in nekaj let kasneje (1854-1855) na njegovem mestu postavili nov zvonik v neogotskem slogu. Zvonik je bil v celoti strokovno obnovljen v letu 2008.
Do svetilničarjevega stanovanja vodijo kamnite stopnice iz ulice na severovzhodni strani objekta. Skozi vhod vstopimo na hodnik, ki je prvotno stanovanje simetrično razdelil v štiri manjše prostore, v katerih je živela svetilničarjeva družina. Tloris pravokotne oblike s prirezanimi robovi je nazorno dokumentiran na načrtu mesta iz 1889, ki ga je z veliko natančnostjo izdelal mestni arhitekt Giuseppe Moso in je v originalu hranjen v Pomorskem muzeju Sergeja Mašera v Piranu. Na načrtu je nazorno izrisana tedanja oblika mestnega obzidja z utrdbo. Na stropu in stenah stanovanja so pod beleži ohranjene sledi dekorativnih poslikav, ki so bile odkrite in dokumentirane ob poskusnih sondiranjih v preteklih letih. Na ploščadi rondele je postavljen betonski vodnjak s cisterno po načrtih iz 1921, ki jih hrani Pokrajinski arhiv Koper, enota Piran.
Prizadevanja za ustrezno obnovo in prezentacijo spomenika
V letu 2023 je spomenik pridobil sofinanciranje na razpisu Ministrstva za kulturo za leti 2023 in 2024. V okviru sofinanciranja potekajo obnovitvena dela na zunanjščini svetilničarjevega stanovanja, in sicer v štirih sklopih: konservatorsko-restavratorska obnova kamnite fasade iz belega istrskega kamna svetilničarjeve hiše z vsemi členitvami (čiščenje kamna, odstranjevanje cementnih fug in fugiranje z apneno malto po vzoru ohranjenih vzorcev ter domodelacija poškodovanih delov kamnitih sten), rušenje sanitarnega prizidka na severovzhodni strani, obnova dotrajanega zunanjega stavbnega pohištva (okna, polkna in vrata bodo izdelana iz masivnega lesa macesna in zaščitena z oljnim premazom), restavriranje starega zvona iz cerkve sv. Klementa, datiran v leto 1510, in izdelava replike neohranjenega zvona po vzoru originala.
Odprto ostaja še vprašanje obnove tlaka ploščadi na rondeli ob svetilničarjevem stanovanju, ki je v obstoječi obliki izdelan iz cementa, le robne plošče zaključnega venca so izdelane iz belega istrskega kamna. Obnovitvena dela se navezujejo na zunanjost spomenika in bodo poleg obnovljene fasade in odstranitve neprimernih posegov v preteklosti omogočila zavarovanje spomenika pred nadaljnjim propadanjem, ki mu je bil zaradi dotrajanosti stavbnega pohištva in poškodb izpostavljen do sedaj. Naslednji korak pa predstavljajo obnovitveni posegi v notranjosti svetilničarjevega stanovanja, s katerimi bo del celotnega kompleksa urejen in strokovno pravilno prezentiran.
Prizadevanja investitorja za obnovo svetilnika potekajo že od leta 2006. Spomladi 2008 je pristojni Zavod za varstvo kulturne dediščine, Območna enota Piran, izdelal prvi del konservatorskega načrta s splošnimi smernicami, temelječimi na načelih mednarodnih konvencij in smernicah iz strokovnih osnov za razglasitev spomenika lokalnega pomena. Konservatorski načrt bo mogoče po opravljenih obsežnih stavbnih raziskavah dopolniti. V preteklih letih so bile na spomeniku že izvedene arheološke raziskave znotraj območja rondele in sondažne raziskave poslikav v svetilničarjevem stanovanju.
Odločitev o najustreznejši namembnosti oz. vsebini spomenika še ni dokončno dorečena, ideje so v pripravi. Prizadevanja investitorja in lastnika spomenika, Občine Piran, za iskanje najustreznejših vsebin spomenika, ki bi obenem ohranila varovane vrednote in avtentično podobo posameznih gradbenih faz spomenika, intenzivno potekajo že nekaj let. Z ustrezno vsebino bi spomeniškemu sklopu omogočili nadaljnji obstoj, vzdrževanje in prezentacijo, hkrati pa obnovljen spomenik približali širši javnosti. Piranski svetilnik je edinstven ohranjen primer stanovanja svetilničarja, zato bi bila prezentacija bivanjskih prostorov svetilničarjeve družine v avtentični obliki z dodanimi muzejskimi in kulturnimi vsebinami zagotovo najustreznejša vsebina.
Skrivnostna zgodovina stavb, ki tvorijo spomenik, pod svojim plaščem skriva še veliko nerešenih vprašanj in ugank za konservatorje ter v marsikaterem detajlu zaenkrat še modro molči. Piranski svetilnik ostaja nepogrešljiv in slikovit zaključek piranske vedute na skrajni točki piranskega rtiča.