Nekaj malega o življenju Koprčank in Koprčanov v 18. stoletju

Koprski komun je v svoji zgodovini doživljal veliko fluktuacijo prebivalstva. Tako v mestu kot na podeželju so na demografske spremembe vplivale predvsem vojne, kuga, malarija, neugodne klimatske razmere, lakote in pomanjkanje, davčne represije ter množične samoiniciativne in tudi organizirane migracije. Po dosedanjih ugotovitvah je bilo mesto Koper najbolj obljudeno v prvi polovici 16. stoletja, ko naj bi štelo okoli 10.000 prebivalcev.

Po kugi leta 1554, ki je prepolovila istrsko populacijo, je prebivalstvo v naslednjem stoletju najprej zdesetkala uskoška vojna v letih 1615-1618 in nato še kuga v letih 1630-1632. Prebivalstvo koprskega komuna je v 17. stoletju doseglo minimum v številčnosti, vendar si je z nenehnimi priseljenskimi prilivi počasi opomoglo.

Trst in Koper enakovredno tekmovala

V zadnjih stotih letih beneške nadoblasti so Koper in zlasti njegovo kmečko okolico zajeli izraziti demografski premiki, na katere so vplivale predvsem samo-regenerativne sposobnosti (ne)ohranjanja in dodelitev statusa svobodne plovbe po Jadranu Trstu leta 1717. Do tega leta sta namreč imela tako Trst kot Koper podoben gospodarski in demografski potencial. S statusom proste plovbe po Jadranu in kasneje svobodnega pristanišča (1719) pa je Trst za razliko od Kopra dobil povsem nove gospodarske in demografske razsežnosti. Do konca stoletja je tako štel več kot 20.000 prebivalcev, Koper pa manj kot leta 1717 (manj kot 5000). Teža urbanizacije in modernizacije se je skoncentrirala v prostoluškem mestu, s svojo ekspanzijo pa je vplival na družbena, gospodarska in tudi na demografska dogajanja neposrednega in širšega zaledja - na primer prebivalstvo koprskega podeželja se je z okoli 7.000 leta 1741 povečalo na več kot 11.000 leta 1797.

V 18. stoletju je bilo v Kopru najpogostejše krstno ime dečkov Antonio, deklic pa Maria.

Vzrokov, ki so vplivali na počasno in občasno negotovo rast koprskega mestnega prebivalstva, je več. Na družbeno-demografsko in gospodarsko stagnacijo Kopra je v prvi vrsti vplival takratni otoški značaj mesta, ki je omejeval ekspanzijo aglomeracije.

Upad števila plemiških družin

Z gospodarskega vidika je bilo mogoče določene vplive v duhu merkantilistične politike zaznati tudi v Istri. Na Koprskem je Gian Rinaldo Carli ustanovil takrat sodoben obrat s predilnico, tkalnico in barvarno. V Kopru so ravno tako postavili strojilnico kož in svečarno. Vsi poskusi na področju industrializacije pa niso zaživeli. Konkurenčnost avstrijskih izdelkov in neposluh beneških oblasti za splošen gospodarski razvoj dežele sta gospodarstvo privedla v recesijo, ki je posledično vplivala na upad prisotnih trgovcev, obrtnikov in drugih socialno-poklicnih profilov v Kopru. Kar se tiče oskrbe z živili, so bili v mestu najštevilčnejši ribiči, v proizvodni dejavnosti pa čevljarji. Po socialni stratifikaciji koprskega mestnega prebivalstva je bilo največ družin popolarov, ki so ob koncu stoletja predstavljali že 92 odstotkov mestne populacije. Delež plemiških družin je do konca stoletja upadel z okoli sedmih odstotkov na pet odstotkov, enako tudi delež meščanskih družin (z devet na 2,5 odstotka). Z demografskega vidika je bila v 18. stoletju zaznana tendenca negativne naravne rasti koprskega prebivalstva, ki se je proti koncu stoletja stopnjevala. V mestu je visoko rodnost (povprečno 37,36 promilov) izravnala še večja smrtnost (povprečno 40,93 promilov).

Dva para trojčkov v 18. stoletju

V 18. stoletju je bilo v Kopru rojenih oziroma krščenih 18.297 otrok, število rojenih pa je iz leta v leto nihalo. Največ rojenih oziroma krščenih otrok je bilo med letoma 1704 in 1708, pa tudi v letih 1796-1798. Najmanj otrok je bilo krščenih leta 1730. Rodilo se je več dečkov kot deklic (v razmerju 52:48). V mestu je bilo v 18. stoletju krščenih 198 parov dvojčkov (en odstotek med vsemi krščenimi) in dva para trojčkov ter 88 nezakonskih otrok (0,48 odstotka med vsemi krščenimi). Največ otrok se je rodilo januarja, novembra in marca, medtem ko je bilo najmanj rojstev od aprila do avgusta. Največ spočetij je bilo torej aprila, februarja, maja in junija, najmanj pa septembra, avgusta in oktobra, v mesecih intenzivnih del na polju, vinogradu in v oljčnih nasadih. V mesecih poljedelskih opravil in spravil je bilo spočetih manj otrok kot v mesecih cerkvene prepovedi (v času adventa in 40-dnevnega posta). Rojenega oziroma krščenega otroka so v Kopru najpogosteje poimenovali z dvema imenoma. Najpogostejše moško ime je bilo Antonio, kar lahko povežemo s priljubljenostjo bratovščine sv. Antona opata, pri deklicah pa je bilo najpogostejše ime Maria.

Ko rodnost kot pozitivni dejavnik reprodukcije ni več zagotavljala rasti prebivalstva, so ta primanjkljaj nadomeščali priseljenski prilivi, ki so ohranjali koprsko mestno prebivalstvo pri bolj ali manj stalnem številu 5000 ljudi. Priseljenski doprinos je prišel do izraza zlasti v letih, ko je splošna stopnja smrtnosti v mestu dosegala najvišje vrednosti - v štiridesetih, šestdesetih in devetdesetih letih 18. stoletja.

V obravnavanem času je po mrliških knjigah umrlo vsaj 17.717 ljudi, medletne oscilacije pa so bile v primerjavi z rojstvi še bolj ostre in izrazite. V kriznih letih je bila splošna stopnja mortalitete med 50 in 70 promilov, enako velja za infantilno smrtnost. V letih krize je na letni ravni od 1000 rojenih umrlo od 500 do 750 otrok, ki ni dopolnilo prvega leta starosti, v mirnih letih pa med 200 in 300. V kriznih letih se je povečalo tudi število zapuščenih in umrlih najdenčkov. Zakonitosti umiranja po spolu kažejo, da so pogosteje umirali moški.

Smrt je risala vzorce umiranja tudi po mesecih in letnih časih. V Kopru je bilo pri obeh spolih največ smrtnih primerov septembra, precej moških je umrlo avgusta in oktobra, žensk pa tudi januarja. Na nasprotni strani lestvice so bili maj, junij in julij. Na umrljivost novorojenčkov je vplival predvsem čas njihovega prihoda na svet. Zanje so bili nevarni zimski meseci - december, januar in februar.

Povprečna starost umrlih prebivalcev Kopra v 18. stoletju je bila 27,5 leta. Ženske so ob smrti štele povprečno 29,2 leta, moški pa tri leta manj, in sicer 26,2 leta. Na nizko povprečno starost ob smrti je vplivala predvsem velika smrtnost otrok. Če izvzamemo otroke, ki ob smrti niso dopolnili prvega leta, se povprečna starost ob smrti poviša na 37,8 leta (39,6 leta ženske in 36,4 leta moški). Iz analiziranih virov ni mogoče povsem ugotoviti najpogostejših vzrokov smrti. Med diagnosticiranimi bolezenskimi stanji prevladuje možganska kap kot vzrok smrti, med nesrečami pa utopitve in usodni padci. Največ ljudi je bilo pokopanih v stolni cerkvi (56 %), pa tudi v dominikanskem in minoritskem samostanu. Proti koncu stoletja se kaže trend pokopavanja zunaj sakralnih objektov. Največ pogrebov na pokopališču je bilo v štiridesetih, šestdesetih in devetdesetih letih 18. stoletja, ravno v letih z ugotovljenimi najvišjimi stopnjami mortalitete. Ob koncu stoletja so mrliče vse redkeje pokopavali v redovnih in škofijskih cerkvah in samostanskih poslopjih ter vse pogosteje na pokopališču in še bolj v stolni cerkvi. Leta 1799 se je pokopavanje mrličev omejilo zgolj na ti dve lokaciji.

Največ porok je bilo ob ponedeljkih, najmanj ob petkih

Številne škofijske in redovne cerkve pa niso služile samo kot zadnje počivališče pokojnikov, temveč so bile tudi zelo priljubljen kraj za sklenitev zakonske zveze. V Kopru je bilo od 3654 sklenjenih zakonskih zvez v 18. stoletju 97 odstotkov sklenjenih v eni izmed številnih koprskih cerkva. Najbolj priljubljena lokacija poročnih obredov je bila kapela Karmelske Matere božje (Rotunda sv. Janeza Krstnika), ki stoji ob koprski stolnici. Precej porok je bilo tudi v koprski stolni cerkvi in v cerkvah servitskega in glagoljaškega samostana. Manjše število mladoporočencev je svojo zvezo okronalo zunaj cerkvenih oziroma sakralnih prostorov. Med temi lokacijami je bilo največ porok v zasebnih hišah, ki so bile v lastništvu nevestinih oziroma ženinovih staršev, zabeleženi pa so tudi nekateri primeri poročnih obredov pri bližnjih sorodnikih. Med vsemi sklenjenimi zakonskimi zvezami je bilo 87 odstotkov porok med mladoporočencema, ki sta pred oltar stopila prvič, in 13 odstotkov porok, pri katerih je bila zabeležena druga ženitev oziroma možitev (zaradi ovdovelosti). Oklici pred sklenitvijo zakona so morali biti javni in na tri zaporedne praznične dneve (po navadi tri zaporedne nedelje). V Kopru so bile zakonske zveze sklenjene večinoma po enem ali dveh oklicih, redko po treh. Pri dveh primerih je bilo ugotovljeno krvno sorodstvo in je bila poroka preprečena. Najmanj porok je bilo sklenjenih v marcu in decembru, povezano z adventom in postom. Največ porok je bilo v zimskih mesecih, in sicer januarja in februarja. Analiza dnevne distribucije sklenjenih zakonskih zvez skozi celotno stoletje kaže, da so se mladoporočenci najpogosteje poročali v ponedeljek, najmanj pa v petek.

Prav tako so bile maloštevilne zakonske zveze med domačimi in tujimi mladoporočenci. Skupno je bilo v Kopru evidentiranih 89 odstotkov domačih ženinov in 95 odstotkov domačih nevest. Neposredno zaledje takrat še otoškega mesta je predstavljalo primarni bazen tujih novoporočencev, saj je iz beneškega dela Istre in iz bližnjega Trsta skupno zabeleženih 45 odstotkov vseh tujih nevest in ženinov, ki so se v 18. stoletju poročili v Kopru, sledijo jim mladoporočenci iz Furlanije in Benečije s 33 odstotki. Od šestdesetih let pa vse do konca stoletja je število tujih mladoporočencev v Kopru izrazito padlo. V štirih desetletjih je bilo zabeleženih vsega 72 porok (12 odstotkov), pri katerih je bila nevesta oziroma ženin od drugod, kar je tudi svojevrsten indikator, da je Koper v zadnjih desetletjih 18. stoletja kljub vlogi upravnega in kulturnega centra izgubljal atraktivno moč v primerjavi z novim in hitrorastočim gravitacijskim centrom - Trstom.

---