Moški potrebujemo feminizem!
Drage mame, none, sestre, punce, žene in prijateljice. Drage ženske in tiste, ki se identificirate kot ženske. Vse najboljše za 8. marec, dan žensk! To je vaš dan. Dan, ko opominjamo na leta krivic in neenakosti, pa tudi verbalnega in fizičnega nasilja, s katerimi se tudi danes soočate samo zaradi tega, ker ste ženske. Dan, ki je večplasten in zato vreden poglobljenega razmisleka, ne samo o položaju žensk, temveč o splošni (domnevni) harmoniji med spoli.
Morda bo koga (ali katero) zmotilo, da te besede prihajajo izpod rok moškega. Danes je namreč dan, ko bi morali moški prisluhniti vašim monologom in razmislekom o nasilju, družbenih in dohodkovnih neenakostih, ki se jih kljub vsem letom opominjanja še nismo uspeli znebiti. Če vas dejstvo, da to piše oseba moškega spola, vznemirja, prosim, dvakrat vdihnite in berite dalje. Prav tako berite dalje tisti, ki se vam razprave o feminizmu in pravicah žensk do samoodločanja ne ljubi poslušati, sploh pa tisti neandertalci, ki bi ženske priklenili za štedilnik in si tu pa tam izposodili njihove maternice. Ta zapis je namenjen predvsem vam.
Minuli teden je v javnosti odjeknila novica, da je Francija pravico do splava vpisala v ustavo. Seveda je med nekaterimi (upajmo, da med večino) to izzvalo navdušenje. Pa smo res lahko zaradi tega navdušeni? Mar ni naravnost bizarno, da se je to zgodilo šele leta 2024? Otrokom že v osnovnih šolah predavamo, da ženske nekoč niso imele niti pravice do šolanja, kaj šele volilne ali katere druge pravice. Učence to pušča osuple. Nič kaj pa ni osupla družba, ko pred ginekološko kliniko zagleda ljudi, ki nadlegujejo dekleta, ki so opravila splav. To ni udejanjanje pravice do protestiranja. To je milo rečeno nadlegovanje.
Vtikanje v to, kaj naj bi ženska počela s svojim telesom, kako naj bi delovala v družbi in celo kako bi morala izvajati materinstvo, je tako obskurno, da sploh ni več stvar feminizma.
A o tem, če ženska lahko umetno prekine nosečnost ali ne, v Sloveniji ne bomo razpredali. Stvari so jasne in določene v ustavi. Vtikanje v to, kaj naj bi ženska počela s svojim telesom, kako naj bi delovala v družbi in celo kako bi morala izvajati materinstvo, je tako obskurno, da sploh ni več stvar feminizma. Tiste, ki se želijo vtikati v to, mora obsoditi celotna družba. Pika, konec.
Sodobni feminizem je pa lahko (v luči iskanja družbene enakosti) tudi nekoliko ohlapen. Velikokrat se enakopravnost zamenjuje z enakostjo. Potrebno si je priznati, da moški in ženske pač nismo enaki in nikoli ne bomo. Ko se v partnerskih odnosih med moškim in žensko - ja, za primerjavo je najlažje vzeti heteroseksualno razmerje - začnejo pojavljati težnje po popolni enakosti, se navadno od moškega pričakuje, da bo na svoja pleča prevzel pregovorno “ženska” dela - denimo skrb za otroke ali likanje -, redko pa (ponavljam, v tradicionalnih slovenskih družinah) srečamo žensko, ki v garaži “šraufa” avto. K sreči se je določen (!) del prebivalstva uspel otresti koncepta moškega kot “plemenskega poglavarja” in ženske kot “kuharice in stroja za rojevanje”. Protiuteži feminizmu, ravno zaradi kontaminacije z zgodovinskimi dejstvi, praktično ni. Že res, da je bil feminizem nujno potreben za premik na področju pravic žensk, toda v sodobni družbi velikokrat “izgubi kompas”, “ustreli mimo” in naredi problem tam, kjer ga dejansko ni. Na trenutke lahko ekstremni sodobni feminizem primerjamo z ZDA, ki z istimi letali v Izrael dostavljajo orožje, v Gazo pa humanitarno pomoč. Predvsem pa je skoncentriran na zahodu, kjer ni tako potreben kot drugod po svetu.
Feminizem je pri svojem delu uspešen. Svojega dela sicer še ni zaključil, a je na dobri, sicer trnovi poti do tega, da bodo ženske v družbi nekoč enakopravne. A ravno zaradi te uspešnosti feminizma na nekaterih ravneh bi veljalo razmisliti o morebitni vključitvi elementov feminizma v razmišljanja moškega dela populacije. Težave, ki ovirajo feminizem, seveda izvirajo iz moških. Začnejo se že v mladih letih, ko fantje pridejo v stik s povečini toksičnimi vzorniki. Prav zaradi njihove toksičnosti najstniki ne dobijo priložnosti za razvoj skozi prizmo pozitivnih vzorcev.
Pomanjkanje konkretnih zgledov vodi v nastanek nekih navideznih vzornikov, gurujev, “mačotov”, ki iščejo rešitev za manifestacijo tiste svoje “prave moškosti”, ki fante mentalno vrača v čas plemenskih družbenih ureditev in zato hitro pride do toksične kulture, ki ne koristi prav nikomur. Moški potrebujemo elemente feminizma. Osredotočiti se moramo na pomembnost prevzemanja aktivne vloge pri spodbujanju enakosti spolov. Samo tako se bomo lahko izognili ekstremnim razmišljanjem in dosegli popolno družbeno harmonijo. Naj fraza “364 dni batin, en dan rož” postane preteklost in naj feminizem nikoli ne bo razumljen kot “grda beseda”. 8. marec ne sme biti dan, ko se pred cvetličarnami valijo vrste zdolgočasenih mož. Biti mora dan, ko se slavijo enakopravnost, spoštovanje in sobivanje vseh spolov. Zaradi nekaterih pa samo en tak dan v letu ni dovolj.