Slovenija ne ve, kaj z vinskim sektorjem, ki se je v treh desetletjih skrčil za več kot tretjino

Slovenija globalno ni prepoznavna po vinu, a vsak malce bolj poglobljen ljubitelj vin pozna vsaj kakšnega slovenskega vinarja. Da je Slovenija vinska dežela, pa spozna domala vsak turist, ki pride ali ga zanese k nam. Vino ni le dodana vrednost slovenskega turizma, temveč njegova pomembna, bistvena sestavina. Ne zgolj v kozarcu, še bolj kot urejena kulturna krajina v slovenskih vinorodnih deželah.

Ob osamosvojitvi je bilo v Sloveniji krepko prek 20.000 hektarjev vinogradov. Bili so v lasti zadružnih kleti, zadružnikov in brezštevilnih nedeljskih vinogradnikov, ki so imeli ob njih lope in zidanice. Na poklicno zasebno vinarsko pot so tik pred osamosvojitvijo stopili prvi vinarji. Stanko Čurin na Štajerskem, Ivan Bordon na Koprskem in ekipa mladih Bricev, ki so tudi prvi zastavili sodobno, po zgledih najboljših zasnovano zgodbo. Preobražati so se začele tudi velike kleti, v prvi vrsti Klet Brda in Vinakoper. Takrat se je začela strukturno spreminjanje slovenska vinarstva, v osemdesetih ponekod v tujini znanega predvsem po nemogočih cenenih vinih.

To, da imamo super vinarje, ki pridelajo super vina, pa ne pove veliko o stanju v sektorju. Več o tem, kot je bilo ondan slikovito navrženo, da imamo dobre posameznike in zelo slabo reprezentanco.

V dobrih treh desetletjih se je zgodilo marsikaj, zelo veliko stvari je šlo v višave. Imena nekaterih slovenskih vinarjev poznajo v vsaki malo boljši restavraciji, v Evropi ima Slovenija na vinskih listih marsikje svoje mini poglavje, bodisi v najvišje pozicioniranih restavracijah kot v tistih, ki stavijo na čim tesnejši stik z naravo. O vinogradništvu in vinarstvu izobražujejo na treh fakultetah, naši vinarji so močni tudi pri čim bolj sonaravnem kmetovanju s čim manj posegi, ki ga slednjič počasi sprejemajo v uradno akademsko agendo. Ker je slovenska vinska ponudba nišna, slovenskega vinskega sektorja gospodarske krize ne udarijo tako kot velike francoske in italijanske kleti. Tudi cene vina so, razen kakšnih dumpinških intervencij hlastajočih pridelovalcev, kar v redu. Še posebej to velja za vina iz uveljavljenih avtohtonih sort, uveljavljenih kleti in vse bolj uveljavljajočega se sloga karseda sonaravno pridelanih vin. Vino postaja tudi motiv za obisk Slovenije, zlasti Brd in Vipavske doline, po drugi strani pa si številni obisk pri nas zapomnijo zaradi vina. In še več jih bo, saj je gastronomija vse močnejši slovenski turistični magnet, njen bistveni sestavni del pa je vino, četudi ga marsikje ne znajo ponuditi ali pa mu preveč navijejo cene. V zelo pomembni meri je z vinom povezana urejena kulturna krajina. Veliko vprašanje je, če bi bil cestni srček pri Špičniku na Štajerskem tolikšen instagramski magnet, če bi namesto trt tam rasla koruza …

To, da imamo super vinarje, ki pridelajo super vina, pa ne pove veliko o stanju v sektorju. Več o tem, kot je bilo ondan slikovito navrženo, da imamo dobre posameznike in zelo slabo reprezentanco. Slovenija nima nikakršne strategije razvoja vinskega sektorja. In tudi če je kje kaj zapisano, je skrito in nikogar ne obvezuje. Vsaj na državni strani ni nikogar, ki bi ga lahko obvezovalo. Kmetijsko ministrstvo je brez ministra, gospa, ki se najbolj spozna na vino, je šla na finančnega, drugi so na bolniški, dopustu oziroma niso pristojni …

O vinu se v državi ne da dogovoriti, ali je atrakcija, kultura in ponos in kot takšno poklicna dejavnost visoko usposobljenih kmetov ter sestavina državne promocije, ali je nemara to neko romantično delovanje, o katerem želimo poznati le kakšen delček tu in tam, ali pa zgolj sestavina nezaželene “mokre kulture”.

Vinogradništvo seveda ni dejavnost od danes na jutri. Podatki pričajo, da se v Sloveniji vinogradi vse hitreje krčijo, letos jih bo opuščenih že približno 600 hektarjev. Veliko jih bo ostalo zapuščenih in bodo, dokler jih ne preraste robida, vir bolezni, denimo zlate trsne rumenice. Poznavalci pravijo, da krčenja slovenskega vinogradništva še ni konec, črni scenarij govori o padcu celo pod 10.000 hektarjev, s čimer bi postali skorajda zanemarljiv vinogradniški palček. Če pa ni vinogradov, ni urejene krajine, ni vina in ni promocije …

Sektor potrebuje vizijo, ki bo usklajena na državni ravni. Razprava o zakonu o vinu je odprta, a ni sogovornikov. Vinogradništvo ima cel kup zagat, o katerih je treba govoriti, med drugim usmeritve terjajo klimatske spremembe, bolezni in škodljivci ter njihovo preprečevanje in zatiranje, olajšanje dostopov do podpor in spodbud, za naložbe vinarji pričakujejo stabilno in naklonjeno okolje, omembe vredni investitorji so trenutno bodisi tujci bodisi poslovneži iz drugih sektorjev ... Prihajajo spremembe označevanja vina, verjetno jih bodo prav tolmačile zgolj inšpekcijske službe. Morda bodo vinu vzeli nekaj konkurenčnosti z uvrstitvijo med škodljive in zato bolj obdavčene izdelke …

Vinarji obupujejo, ker nimajo sogovornika pri državi, da bi lahko videli naprej in se odločali o prihodnosti. Ker je pridelava vina dejavnost, ki povezuje kmetijstvo, tradicijo, kulturo, krajino, promocijo, turizem, hrepenenje, sanje, nenazadnje tudi solze in smeh, je ondan padel celo predlog, naj mu na državni ravni priznajo večsektorski značaj in ga izzvzamejo iz pristojnosti neučinkovitega kmetijskega ministrstva ter uvrstijo pod ministrstvo za gospodarstvo.

Ukrepati bi bilo treba včeraj. Za začetek bo dovolj, če bi se v državi odločili, kaj z vinogradniki in vinom, kakšni so cilji v tej dejavnosti in katere poti vodijo k njim. Potem bi se sektor lahko veliko lažje strukturiral in profesionaliziral vloge na poti od vinograda do kozarca. To upravičeno pričakujejo vinarji pa tudi njihova publika doma in nenazadnje po svetu, kjer imajo ponekod o slovenskem vinogradništvu in vinarstvu bolj izbistren pogled kot mojstri v domačih logih.

---

---